El ánsar campestre[2] o ganso campestre (Anser fabalis) es una especie de ave anseriforme de la familia Anatidae propia de Eurasia.
El ánsar campestre mide entre 68 y 90 cm, con una envergadura alar de 140-174 cm y suele pesar entre 1,7–4 kg.[3] Los machos suelen ser algo mayores que las hembras, en la subespecie nominal, los machos pesan de media 3,2 kg y las hembras 2,84 kg.[3] Su pico es negro en la base y la punta y naranja en la parte central. Sus patas son de color naranja intenso.
El plumaje de su parte superior es de color pardo oscuro como el ganso careto (Anser albifrons) y el ganso chico (A. erythropus), pero se diferencia de ellos por tener el borde de las coberteras de sus alas blanco, por el color pardo grisáceo claro de sus inferiores.
Su pariente cercano el ánsar piquicorto (A. brachyrhynchus) como indica su nombre tiene el pico más corto y de color rosado, al igual que sus patas, y las coberteras de sus alas son casi del mismo color gris azulado que el ánsar común. También es de aspecto similar al ganso de la tundra Anser serrirostris, que anteriormente se consideraba subespecie del ganso campestre.
Posee una voz tipo trompeteo, de dos sílabas o tres.
Fue descrito científicamente por el naturalista británico John Latham en 1787. Su nombre científico, fabalis, que deriva de la palabra latina faba que significa «haba, alubia», procede de la costumbre de este ganso de pastar en los campos de legumbres en invierno. Se reconocen tres subespecies:[4][5]
Anteriormente esta especie incluía dos subespecies más, serrirostris y rossicus, que fueron separadas en una nueva especie, el ganso de la tundra (Anser serrirostris).
El ganso campestre es un ave migratoria que cría en toda la taiga euroasiática, desde Escandinavia hasta el extremo nororiental de Rusia, y se desplaza al sur para pasar el invierno en Europa (alrededor del mar del Norte, y diseminado por Europa occidental, central y el Mediterráneo septentrional) y el extremo oriente (China oriental, Corea y Japón) con algunas poblaciones intermedias en el sur de Kazajistán.
Se trata de un ganso bastante sociable, que suele regresar a los mismos lugares de descanso, en lagos y campos de cultivo. Es común verlo formando bandadas.
Es un fitófago que se alimenta de hierba, cereales y raíces en herbazales y campos agrícolas; por ello está muy ligado a las zonas agrarias.
Anida en el suelo, en un hueco tapizado por plumón, en explanadas abiertas o en claros de los bosques de la taiga. Su puesta suele componerse de 4 a 6 huevos, que ponen en una única nidada, en junio.
El ánsar campestre o ganso campestre (Anser fabalis) es una especie de ave anseriforme de la familia Anatidae propia de Eurasia.
Njivska gos (znanstveno ime Anser fabalis) je vrsta gosi, ki gnezdi v Severni Evropi in Severni Aziji.
Je velik ptič, ki doseže 69 do 88 cm v dolžino in 140 do 174 cm prek peruti. Po zgornjem delu telesa, vključno z glavo, je temna in ima razmeroma dolg kljun ter oranžne do bledo rdečkaste noge. V letu so peruti videti dolge. Terciarna letalna peresa in krovna peresa so temna, z jasnim belim robom.[2]
Možno jo je zamenjati s kratkokljuno gosjo, ki ima rožnate noge, krajši kljun in svetlo perje po hrbtu, a razlika predvsem od daleč ni zlahka opazna. Bolj očiten je med letom ozek bel pas na zadnjem robu repa, ki je pri kratkokljuni gosi širok. Podobna ji je tudi siva gos, ki pa ima svetlo spodnjo stran peruti. Njivske gosi iz različnih delov območja razširjenosti se nekoliko razlikujejo, tako po telesnih značilnostih kot po ekologiji; vzhodne populacije, ki gnezdijo v tundri na severu Rusije, imajo nekoliko svetlejši hrbet, krajši kljun in so manjše (torej v vseh pogledih bolj podobne kratkokljuni gosi); opisane so kot podvrsta rossicus, je pa možno opaziti tudi osebke, ki so po značilnostih med vzhodnim in zahodnim »tipom«.[2]
Oglaša se z globokim nosljatim trobljenjem; klic je sestavljen iz dveh ali treh zlogov. Izkušenemu opazovalcu je ton občutno nižji kot pri kratkokljuni gosi.[2]
Njivska gos se prehranjuje predvsem s travami in semeni.[3] Vzhodni in zahodni »tip« se nekoliko razlikujeta tudi po gnezditvenih preferencah: zahodne gnezdijo v odmaknjenih močvirnatih predelih tajge, vzhodne pa v vlažni tundri.[2] Gnezdijo posamični pari, pred selitvijo pa se zberejo v ogromne jate, ki po koncu golitve odletijo proti jugu, v zmerne in subtropske predele Evrope, in Srednje ter Vzhodne Azije. Na prezimovališčih se prav tako zadržujejo v jatah, a ne tako velikih kot med selitvijo.[1] V Sloveniji se v manjšem številu zadržujejo na prezimovanju.[3]
Vrsta ima ogromno območje razširjenosti in veliko populacijo, zato ne velja za ogroženo, kljub upadu številčnosti zaradi uničevanja habitatov ter lova.[1]
Prepoznanih je pet podvrst njivske gosi:[4]
Dva morfološko in ekološko različna »tipa« nekateri ornitologi obravnavajo kot ločeni vrsti, »tundrsko« njivsko gos (Anser fabalis) in »tajgaško« njivsko gos (Anser serrirostris Swinhoe, 1871). To spremembo klasifikacije je med drugim leta 2007 sprejela Ameriška zveza ornitologov; po njej »tundrska« njivska gos vsebuje podvrste fabalis, johanseni in middendorffii, »tajgaška« njivska gos pa podvrsti rossicus in serrirostris.[5] Druge organizacije, kot je BirdLife International, te spremembe zaenkrat niso prevzele zaradi nasprotujočih si mnenj različnih avtorjev o delitvi,[1] zato status vrste še ni dorečen.
Njivska gos (znanstveno ime Anser fabalis) je vrsta gosi, ki gnezdi v Severni Evropi in Severni Aziji.
