El salmón común o salmón del Atlántico (Salmo salar; o Salmo salar sebago) es una especie de pez eurihalino (marino y de agua dulce) de la familia de los salmónidos, distribuido por el norte del océano Atlántico, tanto en la costa este de Norteamérica como en la costa de Europa, así como por el océano Ártico, el mar Báltico, el mar Mediterráneo y el mar Negro.[2]
Este pez grande y poderoso, que puede alcanzar los 150 cm de longitud máxima,[3] tiene de 3 a 4 espinas en la aleta dorsal y otras 3 a 4 en la aleta anal, además de numerosos radios blandos.[2] Presenta cuerpo fusiforme, con escamas pequeñas.[4] Los adultos, cuando viven en el mar, tienen el dorso de color verde azulado con un recubrimiento plateado y unos pocos puntos pero, durante el periodo reproductor, en agua dulce, pierden la cubierta de camuflaje plateada y se vuelven de color marrón rojizo a verdoso, con un moteado rojo a naranja, muy patente en los machos. Por el contrario, los alevines que descienden de los ríos (al mar) tienen poco menos de una docena de puntos de color violeta azulado en los laterales, con pequeños puntos rojos entre ellos.[4]
Se le puede encontrar de forma natural en muchos de los países que baña el norte del océano Atlántico y todas las costas europeas, además de que ha sido introducido por el hombre en la República Checa, Suiza, Argentina, Australia, Chile y Nueva Zelanda.[2]
Son peces de aguas frías y anádromos, que viven en el mar cerca de la costa y remontan los ríos cuando llega la hora de la reproducción, para desovar en la cabecera del río. La mayor parte de sus vidas la pasan en agua dulce cuando son pequeños: hasta seis años pueden pasar en el río, para después descender al mar, donde permanecen menos de cuatro años hasta la edad de reproducirse.[4]
Se ha comprobado que los adultos reproductores regresan al mismo río en el que nacieron y pasaron sus primeros años de vida, donde se reproducen, y vuelven a descender por el río hasta el mar y, aunque algunos mueren en esta migración, la mayoría sobrevive para volver al año siguiente, a una nueva reproducción.[2] Su gran olfato les permite encontrar el camino hasta el río donde nacieron, y se abren paso contra la corriente. La hembra deposita los huevos en el lecho del río, en fondos arenosos, poco profundos, en aguas movidas y con oxígeno.
Los alevines, en el río, se alimentan fundamentalmente de insectos acuáticos, moluscos y crustáceos, siendo esta una fase de crecimiento lento.[5] Los adultos, en el mar, se alimentan de calamares, gambas y peces, siendo los ejemplares de gran tamaño depredadores de grandes peces marinos, que les proporcionan un crecimiento muy rápido durante su fase marina; los adultos que remontan los ríos para reproducirse no se alimentan durante su migración.[4]
El salmón común es muy apreciado por su valor nutricional y alcanza un alto valor en el mercado.[6] A veces se captura con redes pero, sobre todo, se cría en piscifactorías cerca de la costa, donde se han obtenido ejemplares de 1,5 m de largo.[2]
Una de las enfermedades más importantes que los afecta es la llamada anemia infecciosa del salmón.
El salmón común o salmón del Atlántico (Salmo salar; o Salmo salar sebago) es una especie de pez eurihalino (marino y de agua dulce) de la familia de los salmónidos, distribuido por el norte del océano Atlántico, tanto en la costa este de Norteamérica como en la costa de Europa, así como por el océano Ártico, el mar Báltico, el mar Mediterráneo y el mar Negro.
Atlantski losos, (znanstveno ime Salmo salar), imenovan tudi samo losos, je riba iz družine Salmonidae (postrvi). Njen življenjski prostor je severni Atlantski ocean in reke, ki tečejo vanj (z ozemlja Severne Amerike, Evrope, Grenlandije in Islandije), poleg tega pa se je zaradi človekovih posegov razširil tudi po severnem Pacifiku.[2][3] Večina atlantskih lososov sledi anadromnemu ribjemu migracijskemu vzorcu[3], saj največji del hranilnega in rastnega življenja preživijo v slani vodi, odrasle ribe pa se za razmnoževanje vračajo v sladkovodne vodotoke. Je komercialno zanimiva riba, saj jo za namene prehrane vzgajajo v ribogojnicah po vsem svetu, popularen pa je tudi športni ribolov na populacijo v divjini.
Losos je relativno velik salmonid, saj povprečni odrasli primerki v dolžino merijo 71 do 76 cm in tehtajo med 3,6 in 5,4 kg.[4] Največji izmerjeni primerki so merili okoli 153 cm (60 in) in so tehtali 45 kg (99 lb).[5] Obarvanost mladega lososa ni podobna odrasli stopnji. Ko živijo v sladki vodi, nosijo modre in rdeče pike. Med odraščanjem v morju dobijo srebrnkasto-moder sijaj. Ko popolnoma odrastejo, jih najlažje prepoznamo po črnih pikah nad bočno linijo, medtem ko repna plavut običajno ostane brez pik. V razmnoževalnem obdobju samci postanejo rahlo rdečkasti ali zelenkasti. Lososovo telo je vretenaste oblike. Zobje so dobro razviti. Vse plavuti, razen maščobne, so črno obrobljene.
Večina atlantskih lososov sledi anadromnemu ribjemu migracijskemu vzorcu[3], saj največji del hranilnega in rastnega življenja preživijo v slani vodi, odrasle ribe pa se za razmnoževanje vračajo v sladkovodne vodotoke, kjer ležejo ikre in kjer nato mladice preživijo nekaj razvojnih faz. Sladkovodna faza traja od enega do osem let in se daljša v odvisnosti od naraščajoče severne lege posameznega vodotoka[6]. Po odhodu v morje preživijo od ene do štirih let hitre rasti, nakar se nehajo prehranjevati in preko ovir navzgor ob toku vodotokov vrnejo v reke, na kraje za razmnoževanje, običajno tja, kjer so se izlegle. Po izleganju iker atlantski losos za razliko od pacifiškega ne pogine, temveč si lahko opomore in razmnoževalni cikel ponovi večkrat, čeprav večina primerkov zaradi hudih telesnih obremenitev med ciklom v življenju običajno izvede le enega ali dva cikla[3][7].
Atlantski losos ne zahteva slane vode - na severni polobli obstaja vrsta primerov izoliranih popolnoma sladkovodnih populacij.[3]
V svojih razmnoževalnih vodotokih velja atlantski losos za cenjeno ribo pri rekreativnem ribolovu. Pri svojem razmnoževalnem ciklu, ki poteka vsako leto ob približno enakem času, ga najpogosteje lovijo s tehniko muharjenja. V preteklosti je bila riba pomembna za komercialni ribolov in spremljajočo prehrambeno industrijo; toda zaradi prekomernega ribarjenja in uničevanja naravnega okolja je gospodarski ribolov v naravi živeče populacije praktično mrtev in divji primerki predstavljajo le še 0,5% tržno dostopnega atlantskega lososa. Ostalo je vzgojeno v ribogojnicah, zlasti na Norveškem, v Čilu, Kanadi, Združenem kraljestvu, Irskem, Ferskih otokih, Rusiji ter Tasmaniji in Avstraliji. Ribiške družine, zlasti z Islandije in iz Skandinavije, se tudi pridružujejo Severnoameriškemu skladu za lososa in skupaj odkupujejo kvote za odlov in s tem ohranjajo populacijo atlantskega lososa v divjini.[7]
Atlantski losos, (znanstveno ime Salmo salar), imenovan tudi samo losos, je riba iz družine Salmonidae (postrvi). Njen življenjski prostor je severni Atlantski ocean in reke, ki tečejo vanj (z ozemlja Severne Amerike, Evrope, Grenlandije in Islandije), poleg tega pa se je zaradi človekovih posegov razširil tudi po severnem Pacifiku. Večina atlantskih lososov sledi anadromnemu ribjemu migracijskemu vzorcu, saj največji del hranilnega in rastnega življenja preživijo v slani vodi, odrasle ribe pa se za razmnoževanje vračajo v sladkovodne vodotoke. Je komercialno zanimiva riba, saj jo za namene prehrane vzgajajo v ribogojnicah po vsem svetu, popularen pa je tudi športni ribolov na populacijo v divjini.