Conus occurs throughout the tropical and subtropical oceans but is most diverse in the Indo-West Pacific region (The Conus Biodiversity Website, http://biology.burke.washington.edu/conus/index.php). Of the roughly 500 extant Conus species, more than 300 are found in the Indo-Pacific tropics (Kohn 2001). In a study in Papua New Guinea, Kohn (2001) found the numbers of co-occurring Conus species exceeded those of any other known reefs by a factor of one-third or more. Kohn notes that the northeast coast of Papua New Guinea is known to be a biodiversity "hot spot" for many groups of marine benthic invertebrates (Kohn 2001 and references therein).
Although most Conus species have tropical or subtropical distributions, there are a few temperate species (Olivera 2002). Conus californicus, for example, is endemic to the North American Pacific coast (Stewart and Gilly 2005).
Conus snails are among the major predators in tropical reef communities and have adapted to nearly every type of tropical marine habitat (Olivera et al. 1990). Although most Conus species prey on only a few (or even a single) species, collectively, they feed on at least four or five different phyla. One group of species feeds only on other mollusks; several hundred other species kill and eat marine worms (mainly polychaetes, but also echiuroids and hemichordates). The 50 or so species that are specialized on killing and eating fishes (first described by A.J. Kohn (1956)) are the only snails known to kill and eat vertebrates (Olivera et al 1990). Conus californicus is unusual in that it has a very broad diet, as well as a temperate distribution (Stewart and Gilly 2005).
Kohn (1983) investigated the microhabitat factors affecting Conus abundance and diversity on coral reefs. He concluded that the portions of reefs most favorable for Conus have >20% cover of algal-bound sand and <20% living coral. The former microhabitat offers diurnal shelter and dense prey populations. Living coral, in contrast, harbors few suitable prey organisms and, in fact, contact with it elicits a strong avoidance response by Conus (Kohn 1983).
Most familiar Conus species live in relatively shallow waters, but many (probably including many still undescribed species) live below 150 m (Olivera 2002).
There are anatomical and physiological differences between the major groups of cone snails as a result of their different feeding mechanisms. However, in general, all cone snails have an elongated tube known as a siphon, which they use to detect the environment around them. Their venom is produced in the tubular venom duct and expelled into the proboscis by the contraction of a muscular bulb at the basal end of the venom duct. The proboscis also contains a radular tooth which is used as both a harpoon and disposable hypodermic needle through which the venom is delivered to the prey. Once the venom has been injected, the prey is immobilized almost instantaneously and engulfed by the cone snail (Halai and Craik 2009).
Each of the roughly 500 Conus species produces 100-200 venom peptides, with little overlap between species (Olivera 2002). Conus venom research has been reviewed by Olivera (2002), among others.
Sexes are separate in Conus and the male has an extendable penis (Kohn 1959).
Stings from several Conus species have been reported to cause human fatalities, although only fatalities from C. geographus have been confirmed; it is estimated that a quarter of stings from C. geographus may be fatal to humans, but such encounters are fortunately rare (Fegan and Andresen 1997). About 3 dozen recorded human fatalities from C. geographus stings have been recorded in the medical literature (Olivera 2002). Symptoms from a cone snail sting vary somewhat depending on the species. There may be extreme pain, or a spreading numbness followed by paralysis (McIntosh and Jones 2001). In general, the venoms of fish-hunting species are more lethal to vertebrates (Kohn et al. 1960, cited in Olivera 2002).
Several toxic peptides from Conus species are widely used as research tools and active efforts are underway to screen Conus toxins for potential development as useful drugs. Among the possible conditions being considered as potential targets for these new drugs are chronic pain, epilepsy, cardiovascular disease, psychiatric disorders, movement disorders, cancer, and stroke (McIntosh and Jones 2001). Conus-derived products might also be useful as neuromuscular blocking agents in anesthesia. The appeal to researchers of the rich diversity of cone snail toxins is the novelty and/or specificity with which they target a given receptor or ion channel (McIntosh and Jones 2001).
Duda et al. (2001) undertook a molecular phylogenetic study of Conus to address the evolution of different feeding specializations within the genus. They concluded that feeding on errant (i.e., non-sedentary) polychaete annelid worms was probably the ancestral character state for this group. Mollusc-eating appears to have arisen only once in this group. Fish-eating may have arisen several times, but the phylogeny was not sufficiently well resolved to draw any strong conclusion on this question. Type of prey consumed appears to be a relatively conservative trait, with diets having shifted only rarely since the first major Conus radiation in the Miocene (Duda et al. 2001).
Conus provides one of the few known examples of a marine "species flock" (Duda and Rolan 2005). (A species flock is a monophyletic assemblage of endemic taxa (i.e., taxa found nowhere else) that arose rapidly in a small geographical area--classic examples being Darwin's finches in the Galapagos and African rift lake cichlid fish in East Africa). The Cape Verde Archipelago has 47 endemic and just three non-endemic Conus species. Based on a molecular phylogenetic analysis, Duda and Rolan conclude that the contemporary endemic Conus species in the Cape Verde islands are the evolutionary descendants of two separate colonization events. The authors suggest that the life history of the Cape Verde Conus may have facilitated their isolation through evolutionary time: Although, overall, ~75% of Conus species whose mode of development is known have an obligate planktonic, feeding larval stage in their life history, this is not the case for eastern Atlantic species (including all the Cape Verde Conus), nearly all of which are direct devopers, meaning they have no dispersing larval phase (Duda and Rolan 2005 and references therein).
The genus Conus includes more than 500 species of marine snails, all of which are venomous predators. These snails inject venom into their prey by harpooning them with a disposable hollow tooth through which the venom is channeled (Olivera et al. 1990; Olivera 2002).
Conus és un gènere de caragols gastròpode de la família Conidae, que habita en aigües dels Oceà Índic i Pacífic.
Posseeix una neurotoxina major que el cianur. Se li diu closca de cigarret. Perquè una picadura d'aquest mol·lusc és capaç de causar la mort en el temps en el qual un fuma un cigarret. Un famós nedador australià va morir a causa de la seva picadura. El seu verí és així de fort perquè necessiten matar al peix el més ràpid possible.
Té aproximadament 700 espècies existents.
Conus és un gènere de caragols gastròpode de la família Conidae, que habita en aigües dels Oceà Índic i Pacífic.
Posseeix una neurotoxina major que el cianur. Se li diu closca de cigarret. Perquè una picadura d'aquest mol·lusc és capaç de causar la mort en el temps en el qual un fuma un cigarret. Un famós nedador australià va morir a causa de la seva picadura. El seu verí és així de fort perquè necessiten matar al peix el més ràpid possible.
Té aproximadament 700 espècies existents.
Homolice (Conus) je rod mořských plžů z čeledi homolicovití (Conidae). Jedná se o dost známou a často vyhledávanou skupinu živočichů, zejména pro krásu jejich ulit. Ty mají kónický nebo dvoukónický tvar, odtud pak pochází i jejich český název. Jedná se vesměs o jedovaté živočichy, kteří jsou nebezpeční svými toxiny, jež mohou člověku způsobit i smrt. Velikost je kolem 40 až 100 mm.
Žijí obvykle v teplých oceánech a mořích tropického a subtropického pásma, ve svém přírodním prostředí často užívají mimikry (číhají na kořist z větší části zahrabané v písku).
Homolice loví tak, že po dostatečně blízko se nacházející kořisti vystřelí svůj harpunovitý osten, kterým ji znehybní během několika okamžiků. Paralyzovanou či již mrtvou oběť pak homolice doslova vcucne a stráví.
Obrázky, zvuky či videa k tématu homolice ve Wikimedia Commons
Homolice (Conus) je rod mořských plžů z čeledi homolicovití (Conidae). Jedná se o dost známou a často vyhledávanou skupinu živočichů, zejména pro krásu jejich ulit. Ty mají kónický nebo dvoukónický tvar, odtud pak pochází i jejich český název. Jedná se vesměs o jedovaté živočichy, kteří jsou nebezpeční svými toxiny, jež mohou člověku způsobit i smrt. Velikost je kolem 40 až 100 mm.
Žijí obvykle v teplých oceánech a mořích tropického a subtropického pásma, ve svém přírodním prostředí často užívají mimikry (číhají na kořist z větší části zahrabané v písku).
Calibanus ist eine Pflanzengattung, die zur Familie der Spargelgewächse (Asparagaceae) gehört. Der botanische Name leitet sich von Caliban, einer Gestalt aus William Shakespeares Stück Der Sturm, ab.
Die Arten der Gattung Calibanus besitzen eine kugelförmigen, leicht abgeflachten Caudex von bis zu 50 Zentimetern Durchmesser. Die dicke Rinde ist korkig und gefurcht. Sie wird später holzig. Die monokarpen Blattrosetten werden an Zweigen gebildet, die nicht über die Caudexoberfläche ragen. Die dünnen Laubblätter sind grasartig und drahtig. Die Blattspreite ist schmal linealisch, etwas konkav und gekielt. Sie ist bis 30 Zentimeter lang und 2 bis 3 Millimeter breit. Die Blattränder sind gesägt bis aufgeraut und an der Spitze ganzrandig.
Der Blütenstand ist eine einfache Rispe mit meist eingeschlechtlichen oder manchmal mit zwittrigen Blüten. Er ist mit bis 25 Zentimetern Höhe kürzer als die Laubblätter. Die Teilblütenstände sind kurz gestielt. Die trockenhäutigen Brakteen sind eiförmig oder lanzettlich und viel kürzer als die von ihnen getragenen 6 bis 8 Zentimeter langen Zweige. Die sechs, elliptisch verkehrt eiförmigen, schmutzig weißlich gelben, durchscheinenden Tepalen sind 2 bis 3 Millimeter lang und 1,5 bis 2 Millimeter breit.
Die sechs fast gleichen Staubblätter sind 2 bis 3 Millimeter lang. Der eiförmige, dreifächrige Fruchtknoten ist 2,5 bis 3 Millimeter lang und bis 2 Millimeter breit. Pro Fach ist eine Samenanlage vorhanden. Die sitzende Narbe ist dreilappig.
Die hell strohbraunen, kugel- bis eiförmigen Früchte sind dreikantig, 8 bis 9 Millimeter lang und 6 bis 7 Millimeter breit. Sie sind nicht aufreißend und enthalten einen melonenförmigen Samen von 3 bis 4 Millimetern Länge und 3 Millimetern Breite.
Die Chromosomenzahl ist 2 n = 38 {displaystyle 2n=38} 
Die Gattung Calibanus ist in Zentral- bis Nordost-Mexiko verbreitet. Die Erstbeschreibung der Gattung erfolgte 1906 durch Joseph Nelson Rose.[1] Die Gattung Calibanus ist nahe mit den Gattungen Beaucarnea und Nolina verwandt.
Zur Gattung Calibanus gehören folgende Arten:[2] Nach Rafaël Govaerts sind beide Arten besser in die Gattung Beaucarnea zu stellen.[3]
Calibanus ist eine Pflanzengattung, die zur Familie der Spargelgewächse (Asparagaceae) gehört. Der botanische Name leitet sich von Caliban, einer Gestalt aus William Shakespeares Stück Der Sturm, ab.
Calibanus is a genus of two species of flowering plants, both evergreen succulents from dry areas of northeastern Mexico.[1][2] The APG III classification system places it in the family Asparagaceae, subfamily Nolinoideae (formerly the family Ruscaceae.[3][4]) It was formerly included in the Agavaceae (now Agavoideae) but is now separated from them, for it is polycarpic and dioecious. Its name refers to the monster Caliban, an antagonist in Shakespeare's The Tempest.
Calibanus is dioecious. It is extremely drought-tolerant, with a slow-growing habit. It has tuberous roots called caudices. The caudex can grow to 1m in diameter, with clumps of green-blue, coarse, grasslike, wiry leaves 50 cm long rising from the center and arching down with age. Clusters of tiny, creamy-white flowers, sometimes tinged with pink or purple, are rigid, about 10–20 cm long. Female plants bear globose, ovoid, 3-angled berries with ellipsoid seeds.[5]
Leaves of Calibanus hookeri
Bark of Calibanus hookeri
Calibanus is a genus of two species of flowering plants, both evergreen succulents from dry areas of northeastern Mexico. The APG III classification system places it in the family Asparagaceae, subfamily Nolinoideae (formerly the family Ruscaceae.) It was formerly included in the Agavaceae (now Agavoideae) but is now separated from them, for it is polycarpic and dioecious. Its name refers to the monster Caliban, an antagonist in Shakespeare's The Tempest.
Calibanus is dioecious. It is extremely drought-tolerant, with a slow-growing habit. It has tuberous roots called caudices. The caudex can grow to 1m in diameter, with clumps of green-blue, coarse, grasslike, wiry leaves 50 cm long rising from the center and arching down with age. Clusters of tiny, creamy-white flowers, sometimes tinged with pink or purple, are rigid, about 10–20 cm long. Female plants bear globose, ovoid, 3-angled berries with ellipsoid seeds.
Leaves of Calibanus hookeri
Bark of Calibanus hookeri
Calibanus es un género con dos especies[1] de plantas con flores perteneciente a la familia Asparagaceae, anteriormente Ruscaceae, nativo del norte y centro de México (San Luis Potosí).
Son plantas perennes xerófitas que alcanza 90 cm de altura. Las hojas son largas, como cristal, azuladas. Las flores son pequeñas de color rosa. Necesita agua moderada cuando crece y poca agua el resto del tiempo. Se propaga por semillas. Está relacionada estrechamente con el género Nolina.
El género fue descrito por Joseph Nelson Rose y publicado en Contributions from the United States National Herbarium 10: 90. 1906.[2] La especie tipo es: Calibanus caespitosus (Scheidw.) Rose.
Calibanus es un género con dos especies de plantas con flores perteneciente a la familia Asparagaceae, anteriormente Ruscaceae, nativo del norte y centro de México (San Luis Potosí).
Cônes
Le genre Conus rassemble à présent 626 espèces de « coquillages » (mollusques gastéropodes prosobranches)[1]. De très nombreuses espèces fossiles sont également connues. La plupart de ces espèces sont venimeuses et les plus grosses sont dangereuses pour l'homme.
Ce sont des mollusques gastéropodes de taille moyenne à grande, de forme allongée et plus ou moins conique suivant les espèces et qui présentent souvent des ornementations spectaculaires sur leur coquille pour lesquelles ils sont recherchés. L'apex de la coquille peut être arrondi, plat, bombé, pointu ou présenter plusieurs pointes, qui aident à déterminer les nombreuses espèces.
Ce genre est assez typique des eaux chaudes des mers et des océans tropicaux, notamment des écosystèmes coralliens. Cependant, quelques espèces sont adaptées à des environnements tempérés tels que la côte sud africaine autour du Cap de Bonne-Espérance ou les eaux plus froides de Californie du sud, et il en existe quelques espèces (non dangereuses) en Méditerranée.
ce sont presque toutes des espèces sciaphiles : les cônes vivent dissimulés pendant la journée, enfouis dans le sable ou cachés sous des roches, et ne sortent que de nuit pour se nourrir. Il est donc relativement rare de croiser un spécimen vivant pendant une baignade ou une plongée de jour.
Ces animaux sont des chasseurs nocturnes, qui se nourrissent suivant l'espèce d'invertébrés ou de petits poissons, qu'ils chassent à l'affût. Ils attendent immobiles qu'une proie s'approche, et ils éjectent alors par leur siphon une dent radulaire en forme de harpon, enduite de venin (conotoxine[2]) qui paralyse la victime et la tue très rapidement. Ils l'ingèrent ensuite par leur bouche extensible et se cachent pour digérer.
Les cônes connaissent trois types de régimes principaux (pas toujours exclusifs) : vermivores, molluscivores ou piscivores.
Certaines espèces ont cependant un régime mixte ou opportuniste, comme Conus striatus (mollusco-piscivore).
Les cônes consommant de grosses proies ont besoin d'un venin extrêmement puissant pour figer leurs victimes sur place sans qu'elles puissent avoir le temps de s'éloigner, ce qui réduirait les chances du mollusque de les atteindre. Les cônes vivants doivent donc être manipulés avec précaution ou pas manipulés du tout si l'on ne connaît pas l'espèce. Généralement, les cônes de petite taille ont une piqûre guère plus douloureuse que celle d'une abeille mais le venin de certaines grandes espèces tropicales peut être fatal à l'homme : il entraîne la paralysie (notamment des muscles respiratoires), puis la mort, dans 70 % des cas humains, en moins de deux heures. Ce venin fait l'objet d'études par des équipes de biochimistes, notamment l'équipe de Lourdes Cruz aux Philippines[7]. Les espèces les plus dangereuses pour l'Homme sont Conus aulicus, Conus aureus, Conus consors, Conus geographus (venin potentiellement létal), Conus magnificus, Conus magus, Conus marmoreus, Conus obscurus, Conus pennaceus, Conus striatus, Conus textile (venin potentiellement létal) et Conus tulipa (liste non exhaustive). Ce sont pour la plupart des espèces brunes ornées de triangles blancs, même si cette robe peut aussi se retrouver chez des espèces beaucoup moins dangereuses.
Selon World Register of Marine Species (25 août 2013)[1] :
Cônes
Le genre Conus rassemble à présent 626 espèces de « coquillages » (mollusques gastéropodes prosobranches). De très nombreuses espèces fossiles sont également connues. La plupart de ces espèces sont venimeuses et les plus grosses sont dangereuses pour l'homme.
Seilide foghlach muirí. Suas le 30 cm ar fhad, an bhlaosc le canáil fheiceálach chun tosaigh i gcomhair orgáin ansin (siofón) chun sreabháin a shú isteach. Níos mó ná 400 speiceas, cuid acu a dhéanann nimh a chuireann pairilis ar chreach. Uaireanta, maraíonn sé daoine.
Conus (puž stožac, puž čunjaš, puž čunj), rod morskih puževa prednjoškržnjaka koji e sastoji od preko 750 priznatih vrsta (756 priznatih). Puževi stošci ili čunjaši žive u Indijskom i Pacifičkom oceanu, kao i u Sredozemnom moru, poglavito na pješčanim dnima i stjenovitim obalama.
Ovisno o vrstama kućica mu je dužine 1,5 do 23 cm. Predator je naoružan moćnim otrovom, i može biti smrtonosan i za čovjeka, te se ubrajaju među najotrovnija stvorenja na svijetu.
Conus (puž stožac, puž čunjaš, puž čunj), rod morskih puževa prednjoškržnjaka koji e sastoji od preko 750 priznatih vrsta (756 priznatih). Puževi stošci ili čunjaši žive u Indijskom i Pacifičkom oceanu, kao i u Sredozemnom moru, poglavito na pješčanim dnima i stjenovitim obalama.
Ovisno o vrstama kućica mu je dužine 1,5 do 23 cm. Predator je naoružan moćnim otrovom, i može biti smrtonosan i za čovjeka, te se ubrajaju među najotrovnija stvorenja na svijetu.
Conus Linnaeus, 1758 è un genere di molluschi gasteropodi marini della famiglia Conidae, comprensivo di centinaia di specie diffuse in tutti i mari tropicali e temperati del mondo.[1]
Il nome del genere deriva dal greco antico κῶνος (kônos) in riferimento alla forma tipica della conchiglia.[2]
Il genere comprende molluschi gasteropodi dotati di conchiglia conica con spira molto variabile anche intra-specie. In alcune specie la spira ha una lunghezza superiore ad un terzo della lunghezza dell'intera conchiglia, ma nella maggioranza è poco accentuata, piatta o lievemente concava. La spira presenta spesso tubercoli caratteristici per l'identificazione delle varie specie. Anche le trame colorate, soprattutto nell'ultimo giro di conchiglia (che contiene la gran parte del corpo del mollusco) hanno grande importanza nell'identificazione, anche se spesso estremamente variabili; più stabili i disegni in rilievo.[3]
Per quanto riguarda il corpo, la parte più appariscente dei Conus è il piede, molto robusto e carnoso, largo anteriormente e assottigliato nella parte posteriore, con un opercolo di ridotte dimensioni. L'altra particolarità che distingue il genere Conus è l'apparato boccale con radula ridotta ad un dente acuminato, avente la funzione di arpione, con il quale il mollusco cattura le sue prede; è altresì presente una caratteristica proboscide con cui viene iniettato il veleno nelle prede (piccoli pesci, plancton, molluschi ecc.).
Il veleno dei Conus è costituito da neurotossine particolarmente forti, in grado di immobilizzare velocemente le prede. Alcune specie (Conus geographus, C. textile, C. omaria, C. tulipa, C. magus, C. striatus) hanno un veleno che può essere potenzialmente letale persino per gli esseri umani. Tuttavia, nella stragrande maggioranza delle specie di Conus gli effetti sull'uomo si limitano a gonfiore e infiammazioni dolorose localizzate all'arto colpito. Nei rari casi di puntura letale, gli effetti sono a carico dell'apparato respiratorio con possibile arresto cardiaco.
I coni sono un genere di molluschi presenti in tutti i mari tropicali e temperati del mondo, comuni soprattutto nell'Indo-Pacifico. Almeno quattro specie (Conus ventricosus, Conus vayssierei[4], Conus guanche e Conus striatulus) sono presenti nel mar Mediterraneo. La presenza nel Mar Mediterraneo del Conus fumigatus è provata da un solo esemplare. La presenza attuale nel mar Mediterraneo del Conus desidiosus non è provata. Nel 1990 furono rinvenuti a Lampedusa alcuni esemplari di Conus allora sconosciuti, in seguito identificati come Conus guanche (Lauer, 1993).
Nel 2009 circa, nelle acque antistanti Catania sono stati trovati esemplari di Conus striatulus a circa 50 metri di profondità. Alcuni di questi esemplari sono stati recuperati, ma non rendendosi conto dell'importanza del ritrovamento, il mollusco non è stato conservato per l'analisi del DNA.
L'habitat tipico di è costituito dai fondali marini sia rocciosi che sabbiosi a profondità variabili dai pochi metri alle centinaia di metri sotto il livello del mare, a seconda delle specie.[5]
Negli ultimi anni, attraverso gli studi filogenetici, si sono moltiplicati i tentativi di semplificare la tassonomia della famiglia dei Conidi. Nel 2015 è stato pubblicato uno studio che ha riorganizzato la famiglia dei Conidi in generale e del Conus in particolare.[6] Sulla base di tale studio e successive elaborazioni il World Register of Marine Species individua circa 760 specie di Conus suddivise in 57 sottogeneri.[1]
Lo stesso argomento in dettaglio: Specie di Conus. Conus Linnaeus, 1758 è un genere di molluschi gasteropodi marini della famiglia Conidae, comprensivo di centinaia di specie diffuse in tutti i mari tropicali e temperati del mondo.
Kūgeniai, arba slovės (lot. Conus) – kūgeninių (Conidae) šeimos pilvakojų moliuskų gentis.
Iš viso yra virš 600 kūgenių rūšių.[1] Šios šeimos atstovai paprastai randami šiltose ir tropinėse jūrose bei vandenynuose visame pasaulyje, didžiausią rūšių įvairovę pasiekia Indijos vandenyne.
Kūgeniai, arba slovės (lot. Conus) – kūgeninių (Conidae) šeimos pilvakojų moliuskų gentis.
Conus is een geslacht van slakken, dat fossiel bekend is vanaf het Laat-Krijt. Ze komen in alle warmere wateren van de wereld voor. In elk gebied komen echter welbepaalde soorten voor. Het geslacht telt in totaal meer dan 600 soorten en ondersoorten. Ze zijn alle giftig, maar de giftigheidsgraad verschilt van soort tot soort. Ze bezitten een harpoenachtige stekel, waarmee ze hun prooi kunnen steken en verlammen. Ook de mens kan aan dit soort steken ten prooi vallen: sommige soorten (voornamelijk de volwassen exemplaren) bezitten een zeer krachtig gif, conotoxine. In de meeste gevallen is een steek vergelijkbaar met een bijensteek, maar er zijn ook enkele dodelijke slachtoffers bekend.
De schelp van de slakken bezit een typische kegelvorm. Hieraan is ook de naam van dit geslacht ontleend: conus is Latijn voor kegel. De kleur van de schelp varieert tussen de soorten. Meestal komen bonte patronen voor, zoals bij de soorten Conus marmoreus en Conus textile.
Soorten uit dit geslacht staan ook bekend als kegelslakken. Deze naam wordt echter ook weleens gebruikt voor soorten uit de families Ovulidae en Volutidae.
Deze kegelslak heeft een merendeels gladde, conische schelp, waarvan de bovenwand eensklaps is omgebogen tot een smalle verhoging. De lage en getrapte spira (alle windingen behalve de laatste winding bij een gespiraliseerde schelp) bezit een in het oog springende centrale apex. De met de binnenrand parallel lopende, scherpe mondrand vormt over de gehele hoogte van de omvang een rechte, spleetvormige mondopening. De lengte van de schelp bedraagt ongeveer 6 cm.
Dit carnivore, mariene geslacht bewoont wateren met uiteenlopende diepten op zand-, silt- of rotsbodems. Hun voedsel bestaat uit wormen, mollusken en vissen, die ze doden met hun giftige stekel.
Het geslacht kent de volgende soorten:[1]
Conus is een geslacht van slakken, dat fossiel bekend is vanaf het Laat-Krijt. Ze komen in alle warmere wateren van de wereld voor. In elk gebied komen echter welbepaalde soorten voor. Het geslacht telt in totaal meer dan 600 soorten en ondersoorten. Ze zijn alle giftig, maar de giftigheidsgraad verschilt van soort tot soort. Ze bezitten een harpoenachtige stekel, waarmee ze hun prooi kunnen steken en verlammen. Ook de mens kan aan dit soort steken ten prooi vallen: sommige soorten (voornamelijk de volwassen exemplaren) bezitten een zeer krachtig gif, conotoxine. In de meeste gevallen is een steek vergelijkbaar met een bijensteek, maar er zijn ook enkele dodelijke slachtoffers bekend.
De schelp van de slakken bezit een typische kegelvorm. Hieraan is ook de naam van dit geslacht ontleend: conus is Latijn voor kegel. De kleur van de schelp varieert tussen de soorten. Meestal komen bonte patronen voor, zoals bij de soorten Conus marmoreus en Conus textile.
Soorten uit dit geslacht staan ook bekend als kegelslakken. Deze naam wordt echter ook weleens gebruikt voor soorten uit de families Ovulidae en Volutidae.
Multimedia w Wikimedia Commons Conus – rodzaj morskich ślimaków z rodziny stożków (Conidae). Zasiedlają morza i oceany strefy tropikalnej i subtropikalnej.
Rodzaj Conus opisał po raz pierwszy Karol Linneusz w 10. edycji Systema Naturae. Wyróżnił wtedy 37 gatunków[2]. Gatunkiem typowym rodzaju jest stożek marmurowy (Conus marmoreus), którego Linneusz opisał jako pierwszego, używając jako lektotypu okazu z własnej kolekcji[3]. Do roku 2009 rodzaj Conus był uznawany za jedyny rodzaj w rodzinie stożków (Conidae). W roku 2009 ukazała się książka Systematic Classification of Recent and Fossil Conoidean Gastropods, prezentująca nowy podział rodziny – w tym systemie klasyfikacji autorstwa Tuckera i Tenoriego Conus umieszczony jest w podrodzinie Coninae, wraz z 14 innymi rodzajami[4]. W World Register of Marine Species wyróżnionych jest około 600 przedstawicieli rodzaju[5].
Conus parisiensis wykazano ze środkowego eocenu (z Francji, Włoch i Anglii)[6], także Conus sauridons pochodzi z eocenu, jednak z obszaru Florydy. Łącznie do roku 1985 opisano koło tysiąca gatunków kopalnych z rodzaju Conus, prawdopodobnie jednak wiele okazów jest konspecyficznych i błędnie opisanych jako należące do odrębnych gatunków[7].
Większa część przedstawicieli Conus zasiedla morza i oceany strefy tropikalnej i subtropikalnej, z największą różnorodnością gatunków na obszarze Indo-Pacyfiku[8]. Jedynym obecnym w Europie gatunkiem jest Conus ventricosus (dokładniej podgatunek mediterraneus)[9]. Także Conus californicus występuje poza wymienionymi strefami, zasiedlając wybrzeża Kalifornii i Meksyku[10]. Maksymalne zagęszczenie Conus wynosi około 40 osobników na m²[8].
Muszle rodzaju Conus cechuje stożkowaty kształt. Muszle są grubościenne i masywne. Otwór muszli jest wąski, podłużny, ograniczony prostą, ostrokrawędzistą wargą. Wrzeciono gładkie. Nie występuje wieczko. Skrętka stożkowata, czasami guzkowana, umiarkowanie wysoka lub płaska, zależnie od gatunku. Powierzchnia muszli gładka lub z delikatnymi, spiralnymi prążkami lub żeberkami. Czasami na brzegu muszli występuje guzkowata krawędź (karina). Ubarwienie muszli bardzo zmienne, zazwyczaj tło przybiera kolor biały, kremowy, różowy lub niebieski albo pośrednie między wymienionymi; wzory zazwyczaj czarne, brązowe, żółte lub pomarańczowe, niekiedy muszla jest jednobarwna. Jej długość wynosi od 1,3 do 21,6 cm[11].
Ciało ślimaka również żywo ubarwione. Noga długa i silna. Syfon długi. Na głowie jedna para długich czułków. Oczy położone w połowie długości czułków[12].
Większość gatunków z rodzaju Conus żyje na małych głębokościach w pobliżu raf koralowych, przebywając w piasku, pod koralowcami. Pożywienie stanowią ryby, mięczaki i inne bezkręgowce bentosowe. Początkowo ślimak lokalizuje zdobycz używają swych chemoreceptorów, łapie ją ssawką, a następnie wystrzeliwuje strzałkę jadową, będącą przekształconą tarką, wprowadzając jad paraliżujący zdobycz. W większości polują nocą, niekiedy o świcie i zmierzchu[11].
Jad ślimaków rodzaju Conus wyodrębniono do grupy zwanej konotoksynami, będącymi grupą neurotoksycznych peptydów, bogatych w mostki dwusiarczkowe[13]. Toksyny stożków są groźne także dla człowieka, znane są przypadki ofiar śmiertelnych wśród ludzi ukąszonych przez osobniki niektórych gatunków stożków (np. przez stożki geograficzne (Conus geographus)[14].
Conus – rodzaj morskich ślimaków z rodziny stożków (Conidae). Zasiedlają morza i oceany strefy tropikalnej i subtropikalnej.
Conus (nomeados, em inglês e português, cone -sing.)[1][2] é um gênero de moluscos gastrópodes marinhos predadores[7] pertencentes à família Conidae da subclasse Caenogastropoda e ordem Neogastropoda, classificado por Carolus Linnaeus, em 1758, ao descrever suas primeiras espécies em seu Systema Naturae; notadamente Conus marmoreus, sua espécie-tipo.[3] Sua distribuição geográfica abrange principalmente os oceanos tropicais da Terra, encontrando-se um considerável número de espécies na região do Indo-Pacífico.[7][8] Como suas conchas, sólidas e em sua maior parte coloridas, têm uma característica forma cônica, surpreendentemente homogênea,[8][9] classificações até o início do século XXI colocavam todos os Conidae sob este gênero (Conus);[1][9] agora dividido após trabalhos de sequenciamento de DNA que incluíram a determinação de novos gêneros (Californiconus, Conasprella, Lilliconus, Malagasyconus, Profundiconus e Pygmaeconus) e famílias (como a família Conorbidae, para espécies como a brasileira Conus selenae, agora Artemidiconus selenae (van Mol, Tursch & Kempf, 1967)).[9][10][11] Suas rádulas são modificadas, em forma de dardo e inoculadoras de veneno, sendo disparadas e ficando no tecido de suas vítimas, tornando-se substituídas, constantemente, para novos ataques. Nas espécies piscívoras, como Conus geographus, elas são potencialmente fatais em humanos.[4][7][8][11][12][13] Estes moluscos têm um perióstraco mole, cobrindo suas conchas, e alguns têm um pequeno opérculo.[14]
Cinco vistas da concha de Conus striatus Linnaeus, 1758, encontrada em águas rasas do Indo-Pacífico e sendo uma das espécies associadas a mortes em humanos, por envenenamento.[1][4][8]
Compreende, em sua totalidade, caramujos de conchas cônicas e espiral larga, mais ou menos aplainada (em espécies como Conus excelsus ela chega a ser alta, tornando a concha bicônica) e, às vezes, esculpida com nódulos; pequenas ou atingindo tamanhos superiores a 10 centímetros de comprimento, geralmente com superfície lisa e revestida por desenhos e marcações coloridas formando manchas, faixas, pontuações e até mesmo formas triangulares. Suas columelas não possuem pregas columelares, o lábio externo é bastante delgado e a abertura costuma ser estreita, acompanhando o traçado da columela (tornando-se mais alargada em espécies que se alimentam de peixes); e seus canais sifonais não se destacam do formato da concha. O animal possui um prolongamento tubular, largo, que pode ser esticado e sobrepassar amplamente a borda da concha, sendo utilizado em sua alimentação, após o disparo de sua rádula, ligada a glândulas de peçonha, como um arpão de veneno.[1][4][7][8][15]
Uma concha de Conus aulicus Linnaeus, 1758, encontrada na zona entremarés do Indo-Pacífico.[1] Esta é uma das espécies que pode causar acidentes em humanos.[4]
Acidentes com Conus causam envenenamentos humanos graves e até mesmo óbitos por sua ação neurotóxica de substâncias denominadas conotoxinas, indutoras do bloqueio de receptores sinápticos e causadoras de paralisia muscular miorrelaxante, ocasionando em parada respiratória entre os quarenta minutos a cinco horas após o contato. Estes animais costumam enterrar-se na areia, parcialmente, durante o dia, para sair à caça de suas presas à noite. Estas presas podem constituir-se de vermes, outros moluscos e peixes. Cerca de dezoito espécies diferentes foram registradas como ofensivas ao homem, sendo mais perigosas as que possuem regime alimentar piscívoro, em sua maioria presentes na região do Indo-Pacífico tropical, como Conus geographus (a espécie mais associada a mortes humanas), Conus aulicus, Conus marmoreus, Conus striatus, Conus textile e Conus tulipa. Como as presas destas espécies são normalmente mais rápidas, tais criaturas desenvolveram um poderoso veneno que pode matá-las ou paralisá-las instantaneamente. Algumas espécies que provocam acidentes graves não são piscívoras, como Conus marmoreus. No Atlântico Ocidental, uma espécie potencialmente perigosa é Conus regius Gmelin, 1791, que ocorre comumente desde o mar do Caribe (sul da Flórida, Antilhas e Bahamas) até a costa do estado de São Paulo, na região sudeste do Brasil, a pouca profundidade.[1][4][7][8][12][13] Existem aproximadamente 30 registros de humanos mortos por espécies de Conidae (NELSON, 2004; Nature). As vítimas humanas sofrem pouca dor, porque o veneno contém um componente analgésico.[16] Há espécies que, alegadamente, podem matar um humano em menos de cinco minutos; assim o nome cigarette snail (caramujo de cigarro), como afirmando que sua vítima só tem tempo de fumar um cigarro antes de morrer.[17] Eles também podem picar através de uma roupa de mergulho.[16] Possuem enormes possibilidades para a produção de drogas analgésicas; pois certas proteínas, neles contidas, podem atacar receptores de dor humanos específicos e podem ser até 10.000 vezes mais potentes que a morfina, sem os efeitos colaterais e perigosos desta.[17]
Concha de Conus geographus Linnaeus, 1758, encontrada em águas rasas do Indo-Pacífico[1] e sendo a espécie mais associada a mortes humanas por envenenamento.[4]
De acordo com o World Register of Marine Species, incluídos os sinônimos no gênero e extintas.[3]
Cinco vistas da concha de Conus amadis Gmelin, 1791, encontrada no oceano Índico e Indonésia.[1]
Cinco vistas da concha de Conus leopardus (Röding, 1798), encontrada no Indo-Pacífico. A espécie Conus litteratus Linnaeus, 1758, tem conchas com manchas maiores e faixas amarelas.[1]
Cinco vistas da concha de Conus mustelinus Hwass, 1792, encontrada no Indo-Pacífico Ocidental.[1]
Cinco vistas da concha de Conus floridulus A. Adams & Reeve, 1848, encontrada do Golfo de Papua às Filipinas.[18]
Cinco vistas da concha de Conus radiatus Linnaeus, 1758, encontrada de Fiji às Filipinas.[1]
Cinco vistas da concha de Conus bullatus Linnaeus, 1758, encontrada no Indo-Pacífico.[1]
Cinco vistas da concha de Conus imperialis Linnaeus, 1758, encontrada no Indo-Pacífico, na zona entremarés.[1]
.shell001.jpg)
.jpg)
.jpeg)
_(3063440112).jpg)
|coautor= (ajuda) |coautores= (ajuda) |coautor= (ajuda) |coautores= (ajuda) |coautores= (ajuda) |coautor= (ajuda) Conus (nomeados, em inglês e português, cone -sing.) é um gênero de moluscos gastrópodes marinhos predadores pertencentes à família Conidae da subclasse Caenogastropoda e ordem Neogastropoda, classificado por Carolus Linnaeus, em 1758, ao descrever suas primeiras espécies em seu Systema Naturae; notadamente Conus marmoreus, sua espécie-tipo. Sua distribuição geográfica abrange principalmente os oceanos tropicais da Terra, encontrando-se um considerável número de espécies na região do Indo-Pacífico. Como suas conchas, sólidas e em sua maior parte coloridas, têm uma característica forma cônica, surpreendentemente homogênea, classificações até o início do século XXI colocavam todos os Conidae sob este gênero (Conus); agora dividido após trabalhos de sequenciamento de DNA que incluíram a determinação de novos gêneros (Californiconus, Conasprella, Lilliconus, Malagasyconus, Profundiconus e Pygmaeconus) e famílias (como a família Conorbidae, para espécies como a brasileira Conus selenae, agora Artemidiconus selenae (van Mol, Tursch & Kempf, 1967)). Suas rádulas são modificadas, em forma de dardo e inoculadoras de veneno, sendo disparadas e ficando no tecido de suas vítimas, tornando-se substituídas, constantemente, para novos ataques. Nas espécies piscívoras, como Conus geographus, elas são potencialmente fatais em humanos. Estes moluscos têm um perióstraco mole, cobrindo suas conchas, e alguns têm um pequeno opérculo.
Cinco vistas da concha de Conus striatus Linnaeus, 1758, encontrada em águas rasas do Indo-Pacífico e sendo uma das espécies associadas a mortes em humanos, por envenenamento.
Africonus Petuch, 1975
Afroconus Petuch, 1975
Ammirales Schepman, 1913
Asperi Schepman, 1913
Asprella Schaufuss, 1869
Chelyconus Mörch, 1842
Cleobula Iredale, 1930
Conasprella Thiele, 1929
Coronaxis Swainson, 1840
Cucullus Röding, 1798
Cylinder Montfort, 1810
Cylindrus Deshayes, 1824
Darioconus Iredale, 1930
Dauciconus Cotton, 1945
Dendroconus Swainson, 1840
Embrikena Iredale, 1937
Endemoconus Iredale, 1931
Eugeniconus da Motta, 1991
Floraconus Iredale, 1930
Gastridium Mödeer, 1793
Hermes Montfort, 1810
Kermasprella Powell, 1958
Lautoconus Monterosato, 1923
Leporiconus Iredale, 1930
Leptoconus Swainson, 1840
Lilliconus Raybaudi Massilia, 1994
Lithoconus Mörch, 1852
Magelliconus da Motta, 1991
Mamiconus Cotton & Godfrey, 1932
Phasmoconus Mörch, 1852
Pionoconus Mörch, 1852
Profundiconus Kuroda, 1956
Purpuriconus da Motta, 1991
Rhizoconus Mörch, 1852
Spinoconus
Stephanoconus Mörch, 1852
Strioconus Thiele, 1929
Taranteconus Azuma, 1972
Textilia Swainson, 1840
Thoraconus da Motta, 1991
Tuliparia Swainson, 1840
Turriconus Shikama & Habe, 1968
Virgiconus Cotton, 1945
Virroconus Iredale, 1930
Rod stožčastih polžev (Conus) zajema več kot 600 trenutno živečih ter fosiliziranih vrst plenilskih morskih polžev iz družine Conidae. Večinoma prebivajo v tropskih vodah. Bolj ali manj so vsi strupeni. So mesojede živali, ki se prehranjujejo z ribami, morskimi črvi in mehkužci. Lupina polžev je oblikovana kot stožec, pri mnogih vrstah pa so na njej prisotni različni barvni vzorci.
Lovijo s pomočjo strgače, oblikovano kot harpuna, v kateri se nahaja tudi toksin. Polži lahko ugriznejo oz. vbodejo tudi človeka, če se jih slednji dotika ali jih prijema. Za človeka ugriz navadno ni nevaren, saj je podoben piku čebele, kljub temu pa so ugrizi nekaterih večjih in bolj strupenih vrst polžev lahko usodni. Toksini polžev, kolektivno znani pod imenom konotoksini, naj bi bili vir novih, medicinsko pomembnih snovi.[3]
Vsi polži imajo v osnovi hišico v obliki stožca, pri čemer zavoji okoli središčne osi na eni strani tvorijo vrh, nato pa proti drugemu koncu hiške teče po celotni dolžini ozka odprtina (apertura). Velikost hišic se med vrstami razlikuje; pri največjih vrstah merijo tudi do 23 cm v dolžino. Vrh je lahko skorajda sploščen ali pa visok in koničast, največkrat pa je oblikovan kot sončnik. Stranici hišice sta lahko rahlo zaobljeni ali ravni, odprtina pa je povečini ravna in ozka, lahko pa se zvončasto razširja proti koncu. Hišice so po vrhu prekrite s plastjo, imenovano periostrakum, ki je zgrajena iz konhiolina. Pri večini polžev je ta plast tanka in prozorna, pri drugih pa je debela in skorajda motna, poleg tega so hišice lahko preraščene z algami. To velja zlasti za tiste vrste, ki večino časa preživijo izpostavljene in vidne; povečini gre za polže, ki se prehranjujejo z morskimi črvi in so relativno nenevarni. Nevarnejše vrste imajo barvitejše hiške z zapletenimi vzorci, še posebej nevarni pa so tisti, ki imajo vzorce šotoru podobnih likov (C. geographus, C. textile, C. striatus in C. marmoreus). Barvni vzorci se med vrstami, pogosto pa tudi med pripadniki iste vrste, zelo razlikujejo, zaradi česar je prepoznava vrste otežena; navkljub temu se človeku nevarne vrste da prepoznati razmeroma lahko.
V aktivnem stanju se polž premika po tleh z nogo, ki se razteza po celotni dolžini hiške. Na odprtem koncu se nahajajo oči, sifon in rilec (proboscis), ki je v bistvu preoblikovana strgača (radula). V sifonu se nahaja osfradij, čutilni organ, s pomočjo katerega polži zaznavajo plen preko kemičnih dražljajev. Strupni aparat je visoko razvit in je sestavljen iz strupne žleze, cevastega izvodila ter radularne vreče. Strupnina nastaja v cevastem izvodilu, ki je na enem koncu povezano z mišično strukturo v obliki vrečke; slednja služi kot črpalka, ki potiska strupnino skozi izvodilo v aktivni radularni zob. V radularni vrečki se nahaja več kot 50 sulici podobnih zob, ki so zgrajeni iz zvitih plasti hitina, pri vsakem vbodu plena pa se načeloma porabi en zob. Aktivni zob se nahaja na vrhu rilca, podolgovati in valjasti strukturi, ki jo polži lahko izvihajo ali vpotegnejo. S pomočjo rilca polži vbodejo plen ter iztisnejo strupnino iz aktivnega zoba.
Stožčasti polži naseljujejo vsa tropska in zmerno topla morja, predvsem v območju Indijskega oceana in Pacifika, od kamnitih grebenov do globine nekaj sto metrov. Bivajo tako na mehkih kot tudi trdih podlagah, povečini na ali blizu koralnih grebenov. Večina vrst je aktivnih ponoči, nekatere pa so tudi podnevi, poleg tega se večina polžev zakoplje v pesek ali skrije v špranje, ko ne lovijo.
Vsi polži iz tega rodu so mesojedi (karnivori). Prehranjujejo se bodisi z morskimi črvi, mehkužci ali manjšimi ribami. Ne glede na prehrano imajo v osnovi vsi isti strupni aparat in plenilsko vedenje. Lovijo tako, da se plazijo po tleh, sifon pa je iztegnjen, s pomočjo katerega zaznavajo plen. Kot je ta zaznan, polži počakajo, da plen pride blizu ali se jih celo dotakne, nato pa žrtev hitro zabodejo z rilcem in jo tako onesposobijo oz. ubijeoj. Polži plen nato celega pogoltnejo, podobno kakor kače.
Stožčasti polži imajo ločena spola, oploditev pa je notranja. Samica izleže od 80 do 1.000 majhnih jajčec v mošnji podobni kapsuli svetle barve. Iz teh se izležejo ličinke (larve), ki plavajo skupaj s planktonom od nekaj dni do meseca, nato pa se utrdijo na dnu, kjer se preobrazijo v mlade (juvenilne) osebke, ki so podobni odraslim polžem. Nekatere vrste preskočijo stadij ličinke.
Zaradi lepih barvnih vzorcev so polži priljubljeni med zbiratelji, ki se v glavnem ne zavedajo nevarnosti. Do nezgode pride, ko radovedni posameznik prime hišico v roke ali pa jo vtakne v žep, misleč, da je hišica prazna. V resnici se polž v obrambi povleče globoko v hišico, nato pa vbode človeka z rilcem. Zmotno je tudi prepričanje, da je zadnji del, nasproti od oči in sifona, varen, saj je tudi ta predel v dosegu rilca. Najboljša preventiva, tako iz zdravstvenih kot tudi iz okoljevarstvenih razlogov, je zato ta, da se hišice pusti pri miru, kar velja še posebej za tiste vrste, ki imajo značilen vzorec šotoru podobnih likov. Človeku nevarnih je vsaj 18 vrst, vsaj štiri od teh pa so že povzročile smrt. Poleg naštetih štirih so vsaj enako nevarne vrste še C. omaria, C. magus, C. tulipa, C. tesselatus, C. eburneus, C. purpurascens, C. aulicus, C. ammiralis in C. gloriamaris (glej galerijo slik spodaj).
Strupnina vsebuje večje število farmakološko aktivnih snovi, v nekaterih primerih več kot sto. Aktivne sestavine so majhni peptidi, sestavljeni iz 10 do 30 aminokislin. Sestava strupnine se zelo razlikuje med vrstami in celo med pripadniki iste vrste, vsaka strupnina pa je edinstveno razvita, da onesposobi določen plen. Toksini stožčastih polžev sodijo med najučinkovitejše znane toksine; strupnina polža C. purpurascens lahko tako popolnoma ohromi (paralizira) ribo v eni ali dveh sekundah.
Toksine polžev, imenovanih konotoksini, lahko razdelimo na tri skupine, in sicer na alfa- (α), mi- (μ) in omega- (ω) konotoksine. Vsi delujejo na živčni prenos, vendar na različne mehanizme. α-konotoksini delujejo na ligandno-odvisne nikotinske kanalčke, μ-konotoksini na napetostno-odvisne natrijeve kanalčke in ω-konotoksini na napetostno-odvisne kalcijeve kanalčke.
Natančnost in hitrost konotoksinov, ki delujejo na točno določeni receptor, je vzrok, da v zadnjih letih potekajo raziskave na področju konotoksinov, ki naj bi predstavljali novi vir medicinsko pomembnih snovi. Z izolacijo točno določene komponente v strupnini naj bi teoretično v človeškem telesu povzročili želeni učinek brez stranskih sopojavov, npr. blokado bolečinskih receptorjev (nocireceptorjev). Primer tega je zikonotid (Prialt®), neopioidni ne-NSAIDni analgetik, sintetični derivat ω-konotoksina iz strupnine polža C. magus, ki ima 1.000-krat močnejši protibolečinski učinek kot morfin; leta 2004 ga je za klinično uporabo v ZDA odobril Urad za prehrano in zdravila (FDA).[4]
Simptomi vboda se lahko pojavijo takoj ali pa šele po nekaj dnevih. Sprva se pojavi huda bolečina, podobna piku čebele ali ose, s to razliko, da vbodno mesto ni jasno vidno. Otopelost se kmalu zatem pojavi po celotnem udu, lahko tudi po celotnem telesu, zatem pa nastopi ohromelost mišic, pri čemer je najnevarnejša ohromelost dihalnih (respiratornih) mišic zaradi zadušitve. V hudih primeri se lahko pojavi nezavest v času ene ure, kmalu zatem pa nastopi smrt zaradi zadušitve. Drugi pogosti simptomi so še motnje koordinacije, oslabelost mišic, zamegljen vid in težave s požiranjem.
V primeru nezgode se mora ponesrečenca takoj povleči iz vode, ga pomiriti in poiskati zdravniško pomoč. Treba je nadzirati osnovne življenjske znake, še posebej dihanje in po potrebi dati dihanje usta na usta. V primeru nezavesti je treba ponesrečenca dati v bočni položaj, da se prepreči zadušitev.
Protistrup (antivenin) trenutno še ne obstaja, zato zdravljenje temelji na simptomih, in vključuje umetno predihovanje (ventilacijo) in preprečevanje morebitne alergijske reakcije. Tudi v primeru majhnega vbode je bolnika treba nadzorovati vsaj 24 ur.
Spodnja galerija slik prikazuje hišice nevarnejših vrst stožčastih polžev, omenjenih v članku:
C. textile
C. striatus
C. marmoreus
C. omaria
C. magus
C. tulipa
C. tesselatus
C. eburneus
C. purpurascens
C. aulicus
C. ammiralis
C. gloriamaris
C. litteratus
Rod stožčastih polžev (Conus) zajema več kot 600 trenutno živečih ter fosiliziranih vrst plenilskih morskih polžev iz družine Conidae. Večinoma prebivajo v tropskih vodah. Bolj ali manj so vsi strupeni. So mesojede živali, ki se prehranjujejo z ribami, morskimi črvi in mehkužci. Lupina polžev je oblikovana kot stožec, pri mnogih vrstah pa so na njej prisotni različni barvni vzorci.
Lovijo s pomočjo strgače, oblikovano kot harpuna, v kateri se nahaja tudi toksin. Polži lahko ugriznejo oz. vbodejo tudi človeka, če se jih slednji dotika ali jih prijema. Za človeka ugriz navadno ni nevaren, saj je podoben piku čebele, kljub temu pa so ugrizi nekaterih večjih in bolj strupenih vrst polžev lahko usodni. Toksini polžev, kolektivno znani pod imenom konotoksini, naj bi bili vir novih, medicinsko pomembnih snovi.
Koni salyangozu zehirli bir canlıdır. Avustralya, Asya Pasifiği ve Endonezya'da yaşarlar. Gündüzleri suda kumda saklanırlar, geceleri ise avlanmak için suda gezinirler. Kancaları içinde 200 farklı zehir bulunduran bir iğne taşır. Mermer yüzeyli salyangoz da denir. Boyu sadece ortalama bir insan eli boyundadır. Bu etobur yumuşakça genelde balık yer. Bunların zehirleri bir insanı sadece 5-15 dk arası bir zamanda öldürür. 600'den fazla alt türü vardır.
Koni salyangozları yumuşakçalar arasındaki en güçlü zehre sahiptir. Aslında zehir insanın sinir sistemini felç eden nörotoksinler (sinir zehiri) ve baş ağrısı, ateş, kusma, böbrek yetmezliğine neden olan bazı zehirler içerir. Hatta bazı koni salyangozları kanı pıhtılaştıran (hemotoksin ve neurotoxin) zehirler bile içerir.
Koni salyangozu zehirli bir canlıdır. Avustralya, Asya Pasifiği ve Endonezya'da yaşarlar. Gündüzleri suda kumda saklanırlar, geceleri ise avlanmak için suda gezinirler. Kancaları içinde 200 farklı zehir bulunduran bir iğne taşır. Mermer yüzeyli salyangoz da denir. Boyu sadece ortalama bir insan eli boyundadır. Bu etobur yumuşakça genelde balık yer. Bunların zehirleri bir insanı sadece 5-15 dk arası bir zamanda öldürür. 600'den fazla alt türü vardır.
Koni salyangozları yumuşakçalar arasındaki en güçlü zehre sahiptir. Aslında zehir insanın sinir sistemini felç eden nörotoksinler (sinir zehiri) ve baş ağrısı, ateş, kusma, böbrek yetmezliğine neden olan bazı zehirler içerir. Hatta bazı koni salyangozları kanı pıhtılaştıran (hemotoksin ve neurotoxin) zehirler bile içerir.
Conus là một chi ốc biển có kích thước đa dạng, là động vật thân mềm chân bụng sống ở biển, săn mồi trong họ Conidae, họ ốc cối.
Tất cả các loài thuộc chi Conus là loài săn mồi và có nọc độc. Chúng có khả năng "đốt" con người, do vậy khi cầm chúng phải hết sức cẩn thận. Bị con nhỏ đốt thì vết đốt có thể như vết ông chích nhưng nếu bị con lớn đốt thì có thể nghiêm trọng, thậm chí gây tử vong cho con người. Về mặt địa chất, chi này được biết đến từ Eocene (Holocene) thời gian gần đây. Conus ốc chủ yếu là nhiệt đới trong phân phối. Chúng là các loài có nọc độc với mức độ khác nhau. Các loài nguy hiểm nhất săn cá bằng cách sử dụng hàm răng giống như lao móc và một tuyến độc. Những con khác săn và ăn sâu biển hoặc các động vật thân mềm.
Conus có vỏ hình nón. Nhiều loài có khuôn mẫu đầy màu sắc trên bề mặt vỏ. Nọc đọc của các loài trong chi này cho thấy nhiều hứa hẹn như là một nguồn dược chất mới quan trong.
Conus là một chi ốc biển có kích thước đa dạng, là động vật thân mềm chân bụng sống ở biển, săn mồi trong họ Conidae, họ ốc cối.
Tất cả các loài thuộc chi Conus là loài săn mồi và có nọc độc. Chúng có khả năng "đốt" con người, do vậy khi cầm chúng phải hết sức cẩn thận. Bị con nhỏ đốt thì vết đốt có thể như vết ông chích nhưng nếu bị con lớn đốt thì có thể nghiêm trọng, thậm chí gây tử vong cho con người. Về mặt địa chất, chi này được biết đến từ Eocene (Holocene) thời gian gần đây. Conus ốc chủ yếu là nhiệt đới trong phân phối. Chúng là các loài có nọc độc với mức độ khác nhau. Các loài nguy hiểm nhất săn cá bằng cách sử dụng hàm răng giống như lao móc và một tuyến độc. Những con khác săn và ăn sâu biển hoặc các động vật thân mềm.
Conus có vỏ hình nón. Nhiều loài có khuôn mẫu đầy màu sắc trên bề mặt vỏ. Nọc đọc của các loài trong chi này cho thấy nhiều hứa hẹn như là một nguồn dược chất mới quan trong.
Конусы (лат. Conus) — самый многочисленный род хищных брюхоногих моллюсков из семейства конусов. Насчитывает свыше 600 видов[1].
У моллюсков рода Conus раковина абсолютно конической формы с гладким центральным телом (Columella) и вытянутым, тонким, прямым, незубчатым устьем. У вершины этого конуса, из которого выходит сифон, расположена голова улитки. Оперкулум маленький.
По размеру, окраске и рисунку виды сильно отличаются. Самые крупные экземпляры достигают длины до 23 см.
Распространены в тропических и субтропических морях. Самого большого видового разнообразия род достигает в западной части Индо-Тихоокеанской области. Несколько видов обитают в умеренных широтах у побережья Южной Африки[2][3], в Средиземном море (Conus mediterraneus)[4] и у побережья Южной Калифорнии (Conus californicus)[5]. В Центральной Европе отсутствуют. Виды рода Conus населяют различные прибрежные области вплоть до более глубоких зон, с песчаным, скалистым дном или коралловые рифы.
Моллюски раздельнополые. У самца имеется выдвигающийся пенис. У самки на ноге имеется железа, при помощи которой образуются капсулы для яиц. Вверх по ноге яйца попадают в открытие этой железы. Капсулы яиц прикрепляются к твёрдому основанию. В одной яичной капсуле было насчитано в зависимости от вида и особи от 40 до 11 400 яиц. Большинство яиц становятся личинками. В капсуле фаза трохофоры длится 2—6 дней, через 6—10 дней наступает фаза велигера. Личинки велигер вылупляются примерно через 2 недели. В лаборатории они не жили дольше 9 дней. У вида Conus pennaceus уже в первый день вылупления происходит метаморфоз. Радула молодых моллюсков отличается от радулы взрослых улиток[6].
Все виды конусов хищники, убивающие свою добычу ядом (конотоксином), который впрыскивается в тело жертвы при помощи похожего на гарпун зуба радулы. Находящуюся поблизости добычу моллюск воспринимает химическим способом при помощи осфрадия, который особенно хорошо развит у конусов. Падаль не вызывала у исследованных моллюсков в отличие от живой добычи поисковые реакции. Ядовитый зуб используется только один раз. После безуспешной попытки нападения он отторгается, либо поглощается вместе с добычей[7]. Многие виды конусов питаются полихетами. Существует несколько видов конусов, которые специализируются в питании на моллюсках или рыбах. Эти виды имеют особенно быстро действующие яды, чтобы добыча не смогла сбежать. Conus striatus[7], Conus catus[7], Conus magus[8] и Conus geographus[9] питаются рыбой, а Conus marmoreus[10] и Conus textile[11] питаются моллюсками. У вида Conus magus было замечено, что детёныши, которые ещё слишком малы для охоты на рыб, питаются маленькими полихетами, в то время как добычей взрослых становятся рыбы.
Яйца и личинки конусов становятся добычей рыб, следующие возможные враги для детёнышей — это морские звёзды и офиуры. У взрослых моллюсков мало врагов. От хищников они обороняются при помощи своих ядовитых гарпунов, таким же образом и от людей. Морские звёзды питались конусами в лабораторном испытании только в исключительном случае, в то время как моллюски рода Cymatium повторно нападали на конусов[6].
Конусы (лат. Conus) — самый многочисленный род хищных брюхоногих моллюсков из семейства конусов. Насчитывает свыше 600 видов.
芋螺屬（學名：Conus）是一種肉食性的腹足綱軟體動物的屬。其外形類似圓錐，許多品種的芋螺外殼上都有鮮豔的花紋，主要分佈在熱帶。
所有的芋螺都會分泌毒素，因此在處理活的芋螺時需非常小心，甚至是最好不要接觸。對人最危險的芋螺體型較大，以獵食底棲性魚類為生，較小型的則是以海蟲為食物。
在2009年以前，所有芋螺物種皆集中到本屬，單單是華文文獻有紀錄的物種也高達約150個物種。現時「芋螺屬」經過重新定義，變成了「芋螺科」之下不同的屬。以下謹列出嚴謹定義下（s.s.）的芋螺屬物種。
芋螺屬（學名：Conus）是一種肉食性的腹足綱軟體動物的屬。其外形類似圓錐，許多品種的芋螺外殼上都有鮮豔的花紋，主要分佈在熱帶。
所有的芋螺都會分泌毒素，因此在處理活的芋螺時需非常小心，甚至是最好不要接觸。對人最危險的芋螺體型較大，以獵食底棲性魚類為生，較小型的則是以海蟲為食物。
청자고둥은 신복족목 청자고둥과에 속한 연체동물의 총칭이다.
청자고둥은 800종 이상의 다양한 종류가 있다. 청자고둥은 일반적으로 온대 및 열대 바다에서 발견되며 서인도 ~ 태평양 지역에서 가장 다양하게 서식한다.
청자고둥은 모래, 바위 또는 산호초에 살고, 조간대에서 심해까지 모든 열대 및 아열대 바다에서 찾아볼 수 있다.
신복족목에 속하는 생물에서 유일하게 독이 있으며, 작살 모양의 침으로 독을 발사 할 수 있다. 이 독소의 주 성분은 코노톡신이며 수영복을 뚫을 정도로 인간에게는 치명적이지만, 이를 이용하여 진통제도 개발되고 있다.
