Üstüzən (lat. Leucaspius delineatus delinecatus ) — öz cinsinin yeganə yarımnövüdür. Az saylıdır.
Başı böyükdür, bədən uzunluğunun 26.0%-nə qədərini təşkil edir. Pulcuqları bədənə möhkəm yapışıb. Ağız başın ucunda yerləşir. Bel üzgəci bədənin nisbətən geri hissəsində yerləşir. Bədənin yanları uzunu tünd rəngli zolaq gedir. Pulcuqların dal kənarlarında sıra ilə tünd nöqtələr yerləşir. Xırda balıqdır, uzunluğu 40 mm-ə, kütləsi 820 mq-a qədər olur.
Göl tipli, zəif sürətlə axan, dibi lili, su bitkiləri ilə zəngin su hövzələrində yaşayır. Yarımpelegial həyat tərzi keçirən oturaq balıqdır. Əksər fərdləri 1 il yaşayır, kürütökmədən sonra tələf olurlar. Fərdi inkişaf forması tam çevrilmə ilə gedir. Həyat sikli kürü, sürfə, körpə, yaşlı fərd şəklində olur.[1]
Azərbaycanda bir yarımnövü (Leucaspius delineatus delinecatus) yayılmışdır. Üstüzənin (Leucaspius delineatus) bir yarımnövü vardır. Azərbaycanda Aşağı Kür hövzəsində, Kiçik Qızılağac körfəzində və ona tökülən çayların (Qumbaşı və Viləşçay) mənsəb hissələrində rast gəlinir.
Az saylıdır.
Çoxalma kürütökmə yolu ilə olur. Kürütökmə aprelin axırlarından başlayır avqustun sonuna qədər davam edir. Kürülərini hissə-hissə tökür. 1 dəfə, orta hesabla 247 ədəd kürü verir.[2]
Başlıca olaraq plankton canlılarla, rotatorilər, kopepodlar və qismən detridlə qidalanır. Nisbətən iri fərdləri havadan suya düşən cücüləri də yeyir.
Biomüxtəlifliyin bir kompanentidir. Onurğasız heyvanlarla qidalanır, özləri isə digər yırtıcı balıqların, sürünənlərin və balıqyeyən quşların qidasını təşkil edir.
Yırtıcı balıqlar (sıf, naxa, durnabalığı və s.), sürünənlər, balıqyeyən quşlar və balıq parazitləri.
Vətəgə və təsərrüfat əhəmiyyəti yoxdur. Vətəgə əhəmiyyətli balıqların qida şəriki olmaqla müəyyən qədər ziyan verir.
Balıqçılıq haqqında qanun qəbul edilmişdir. Su hövzələrinin çirkləndirilməsinin qarşısı alınmalıdır. Azsaylı olduğundan qorunma tədbirləri həyata keçirilməlidir.
Üstüzən (lat. Leucaspius delineatus delinecatus ) — öz cinsinin yeganə yarımnövüdür. Az saylıdır.
Leucaspius delineatus és una espècie de peix de la família dels ciprínids i de l'ordre dels cipriniformes.
Té lloc entre abril i maig. La posta es diposita enmig de la vegetació i és protegida pel mascle.[7]
Menja fitoplàncton, zooplàncton i insectes voladors.[8]
A Alemanya és depredat per Anguilla anguilla, Aspius aspius, Cyprinus carpio, Tinca tinca, Lota lota, Perca fluviatilis, Sander lucioperca, Oncorhynchus mykiss, Salmo trutta fario, Salvelinus fontinalis, Esox lucius i Gymnocephalus cernua.[9]
És un peix pelàgic i de clima temperat (2°C-32°C).[5][10]
Es troba a Euràsia.[5][11][12][13][14][15][16][17][8][18][19][20][21][22][23][24][25][26][27][28] [29][30][31][32][33]
Leucaspius delineatus és una espècie de peix de la família dels ciprínids i de l'ordre dels cipriniformes.
Slunka obecná (Leucaspius delineatus) je ryba z čeledi kaprovití. Vyskytuje se po celé Evropě. V současně době je to jediná ryba z rodu Leucaspius. Někdy se též vyskytuje pod jménem slunka stříbřitá[2].
Slunka je štíhlá ryba se zúženým tělem, které je obvykle 4 až 6 cm dlouhá a málokdy dorostee větší než 10 cm. Má svrchní ústa a krátkou postranní čáru. Řitní ploutev je krátká a sestává z jedenácti až čtrnácti paprsků. Jedná se o stříbřitou rybu s obzvláště intenzivním pruhem barev podél boků.
Evropa a Asie: Z Dolního Rýna a severního Německa směrem na východ do jižní oblasti Baltského moře; povodí Černého moře,severní a západní úmoří Kaspického moře; Egejské moře (od Maritsa po Nestos). Nenachází se v Itálii, Jadranu, Velké Británii a Skandinávii (kromě nejjižnějšího Švédska). Široce zavedený je tento druh ve Francii, povodí Rýna a místně ve Švýcarsku. V příloze III Bernské úmluvy (chráněná fauna).
Zdržuje se v horních vrstvách vody. Preferuje spíše menší stojaté vody. Má tendenci tvořit početná hejna.
Živí se rostlinným a živočišným planktonem a náletovým hmyzem[3].
Obývají nížinná říční stanoviště, zejména ramena a další vodní útvary spojené pouze s řekami během povodní. Často se vyskytují v rybnících, stepních jezerech a malých vodních útvarech, které nejsou napojeny na řeky. Vyskytuje se ve velkých hejnech, které jsou nejpočetnější na podzim. Nachází se mezi vodními rostlinami v mělkých bazénech a potocích, rašelinových a hliněných výkopech a kanálech. Na podzim se hejna ryb drží na povrchu a jen zřídka jdou do pelagické zóny. Blíže k zimě se hejna rozpadají a počet ryb na jednotku řeky se rychle snižuje zimu tráví v hlubších vodách. Živí se fytoplanktonem a zooplanktonem a na létajícím hmyzem. Potěr se zdržuje mezi vegetací. Lokálně ohrožena v důsledku vypouštění mokřadů. Dosahuje až 9 cm
Teritoriální samci čistí místa určená k rozmnožování a chrání jikry, které jsou připevněné v řetězcích kolem kořenů, rákosí, vodní vegetace nebo jakéhokoli materiálu. Kromě toho rozloží na vejce jikry antibakteriální tekutinu.
Často se používá jako nástraha pro lov okouna, tlouště a marény.
Obrázky, zvuky či videa k tématu slunka obecná ve Wikimedia Commons
Slunka obecná (Leucaspius delineatus) je ryba z čeledi kaprovití. Vyskytuje se po celé Evropě. V současně době je to jediná ryba z rodu Leucaspius. Někdy se též vyskytuje pod jménem slunka stříbřitá.
Das Moderlieschen (Leucaspius delineatus), auch Malinchen, Modke, Mudchen, Mutterloseken, Schneiderkarpfen, Sonnenfischchen, Witting oder Zwerglaube genannt, ist eine europäische Kleinfischart aus der Familie der Karpfenfische und wird dabei „angelsprachlich“ zu den Weißfischen gezählt.
Das ausgewachsene Moderlieschen ist 6 bis 9 cm lang, selten 10–12, wobei der Rogner (Weibchen) etwas größer und beleibter wird als der Milchner (Männchen). Der Körper ist stromlinienförmig und seitlich etwas abgeflacht. Der Rücken ist braungrün, die Seiten silberfarben, der Bauch weißlich. Über die Seiten des Körpers zieht sich ein mehr oder weniger stark blau schimmernder Längsstreifen, der besonders auf dem Schwanzstiel deutlich zu sehen ist. Die Schuppen sind in Längsreihen zu je 44 bis 48 angeordnet. Das Maul ist oberständig und steil nach oben gerichtet. Die Augen sind relativ groß; die kurze Seitenlinie ist nur auf den ersten 7–12 Schuppen sichtbar. Das Tier besitzt zwei Brustflossen, zwei Bauch-, eine 10–11-strahlige Rücken-, eine 14–20-strahlige After- und eine Schwanzflosse. Die Ansatzstellen der Flossen sind meist leicht rötlich, die Flossen selbst aber durchscheinend gelblich oder weißlich gefärbt. Zwischen Bauch- und Afterflosse ist eine kielförmige Bauchkante ausgeprägt.
Die Geschlechter kann man anhand der Afteröffnung (Urogenitalöffnung) unterscheiden, die beim Männchen tiefliegend ist, während sie beim Weibchen drei Auswüchse besitzt.
Das Verbreitungsgebiet reicht in Europa von Nord- und Zentralfrankreich im Westen bis zur Wolga und zum Kaspischen Meer im Osten. Die Höhenverbreitung konzentriert sich auf das Tiefland. Die Art fehlt in Großbritannien, Südwestfrankreich, auf der Iberischen Halbinsel, in Italien, weitgehend auf der Balkanhalbinsel und in Skandinavien (außer Dänemark, Schonen).
Moderlieschen bewohnen stehende und schwach fließende, meist kleinere Gewässer (Süßwasser), beispielsweise Überschwemmungstümpel, Teiche, Torfkuhlen, Baggerseen und sumpfige Gräben. Als Schwarmfische leben sie gesellig im Oberflächenwasser bis zu etwa einem Meter Tiefe. Starke Strömung meiden sie; dafür halten sie sich gern im dichten Pflanzenbewuchs der Uferregion auf.
Die Art ernährt sich von Phyto- und Zooplankton sowie Insekten, welche nahe der Oberfläche eingefangen werden. Im Einzelnen gehören beispielsweise Mückenlarven, Algen, Wasserflöhe und Hüpferlinge zum Nahrungsspektrum. Auch Luftinsekten wie über dem Wasser fliegende Mücken werden erbeutet. Obwohl aufgrund von Magenanalysen bisher angenommen wurde, dass Moderlieschen keine Prädatoren von Amphibienlaich bzw. -larven darstellen, zeigen aktuelle Laborexperimente das Gegenteil auf.[1]
Die Laichzeit erstreckt sich von April bis Juni und erfolgt bei über 18 °C Wassertemperatur in drei bis fünf Etappen.
Die Eier sind circa 1 mm groß, farblos und werden als Laichbänder vom Weibchen auf vorher gesäuberte Stängel, Blattunterseiten von Wasserpflanzen, Holzstücke oder Wurzeln nahe der Wasseroberfläche abgelegt. Dass Moderlieschen ihre Eier in Spiralen ablegen würden, ist wohl ein häufig zu lesender Irrtum.[2] Der Schlupf erfolgt nach rund 10 Tagen Embryonalentwicklung.
Das Männchen betreibt Brutpflege, indem es das Gelege bis zum Schlupf bewacht und es durch Anstoßen des Stängels und Flossenbewegungen mit Frischwasser versorgt. Außerdem bestreicht es die Eier mit einem bakterienhemmenden Sekret.
Die Geschlechtsreife tritt am Ende des ersten Lebensjahres ein.
Moderlieschen können neue Lebensräume auch durch passive Fremdverbreitung besiedeln: Die Laichbänder können an den Beinen von Wasservögeln anhaften und so in ein anderes Gewässer eingebracht werden. Daher kommt auch der Name „Moderlieschen“ – er leitet sich von „mutterlos“ ab. In Flussauen bleiben die Fische nach Hochwässern in Überschwemmungstümpeln zurück.
Eine wirtschaftliche Bedeutung hat das Moderlieschen kaum – außer im Zoofachhandel als Kaltwasseraquarien- und Gartenteichfisch. Gelegentlich wird es von Anglern als Köderfisch benutzt (beachte jedoch die ganzjährige Schonzeit in manchen Bundesländern!), zum Beispiel für den Fang von Zandern. Das Moderlieschen eignet sich für relativ kleine Gartenteiche. Es ist widerstandsfähig gegen Kälte und Eis, allerdings anfällig gegenüber Sauerstoffmangel sowie erhöhte Nitrat- und Nitritwerte. Die Wasserhärte sollte um 15 dGH liegen, der pH-Wert um 7. Die Art reduziert durch ihr Fressverhalten die in kleinen Teichen problematischen Algen. Die Wassertemperatur sollte jedoch nicht wesentlich über 20 Grad Celsius steigen, sofern keine aktive Belüftung des Teiches erfolgt.
Da die Fische gesellig leben, sollte man mindestens 10 Tiere gemeinsam halten. Das Moderlieschen ist recht vermehrungsfreudig, oft sind mehrere Generationen in Gartenteichen anzutreffen. Als Folge der Eigenart, Mücken aus der Luft zu fangen, landen Moderlieschen gelegentlich am Ufer oder auf Seerosenblättern.
Die Tatsache, dass Moderlieschen empfindlich auf Umweltreize wie Veränderungen im Wasserchemismus reagieren, machte man sich beispielsweise im Wasserwerk Berlin zunutze, wo bis 2015 die Tiere als Bioindikatoren für die Trinkwasserqualität eingesetzt wurden.[3][4]
Das Moderlieschen wird von der Weltnaturschutzunion IUCN in der Roten Liste gefährdeter Arten als nicht gefährdet (Least Concern) geführt. Allerdings werden lokale Bedrohungen durch Entwässerung von Nassräumen festgestellt[5].
Diese Fischart wird auf der Roten Liste gefährdeter Arten der Bundesrepublik Deutschland in die Gefährdungskategorie 3[6], also als gefährdet, eingeordnet. Ursachen dafür sind der Verlust naturnaher Kleingewässer sowie deren Beeinträchtigung durch Verschmutzung, Eutrophierung, Entkrautung, naturfernen Ausbau und andere Bewirtschaftungsmaßnahmen.
Die Länder der Bundesrepublik Deutschland führen eigene Rote Listen, in denen verschiedene Gefährdungskategorien angegeben werden[7].
Das Moderlieschen (Leucaspius delineatus), auch Malinchen, Modke, Mudchen, Mutterloseken, Schneiderkarpfen, Sonnenfischchen, Witting oder Zwerglaube genannt, ist eine europäische Kleinfischart aus der Familie der Karpfenfische und wird dabei „angelsprachlich“ zu den Weißfischen gezählt.
Bjelica (lat. Leucaspius delineatus) jest široko rasprostranjena riba iz porodice šarana (Cyprinidae).
Mnogi ribolovci bjelicu zamjenjuju sa kederom, ali ako se pažljivo posmatra uočavaju se značajne razlike. Bjelica je primjetno manja od kedera. Bočna linija joj nije puna i prekida se najdalje od 12-13 krljušti iza glave. Peraja su joj bezbojna. Boja bjelice zavisi od osobina vode i dna. Što je voda svjetlija i ona je svjetlija, u jezerskim i drugim stajaćim vodama malo je tamnija. Leđa imaju zelenkastu ili žućkastu nijansu. Bokovi su srebrenasto-bijeli sa prugicama jarko srebrenasto-plave boje. Ima izduženo tijelo pokriveno srebrenastom krljušti koja je sitna i lahko otpada. Ima krupna i izražena lepezasta peraja.
Za bjelicu ili bjelku karakteristčino je da se drži površinskog sloja vode, često se može vidjeti kako u jatima na samoj površini sakuplja hranu. Zato je u nekim krajevima nazivaju i povruš. Prosječno je duga 6-8 cm, maksimalno 12 i teži do 130 g, mada samo u izuzetnim prilikama. Bjelica je sitna, jatna riba. Živi u jezerima i kanalima, kao i ravničarskim rijekama sa sporim tokom. U Bosni i Hercegovini naseljava nizinske i prijelazne vode crnomorskog sliva. U barama je skoro uopće nema usljed izuzetne osjetljivosti na manjak kisika u vodi. Rasprostranjena je i u Srednjoj i Istočnoj Evropi. Nema privredni značaj, a rijetko se ciljano i lovi osim kao mamac za grabljivice.
Spolnu zrelost dostiže u drugoj godini života, pri dužini oko 4 cm. Mrijesti se ljeti, a ikru polaže na donju stranu listova, grana ili drugih predmeta koji plivaju na površini vode. Polaze veću količinu ikre ali je velika smrtnost mlađi nakon mrijesta usljed njenog mjesta u prehrani velikog broja riba.
Bjelica (lat. Leucaspius delineatus) jest široko rasprostranjena riba iz porodice šarana (Cyprinidae).
Blėzgė aba saulažovė (luotīnėškā: Leucaspius delineatus, vuokīškā: Moderlieschen) īr žovės, katra prėgol karpėniu žovū (Cyprinidae) šeimā.
Žovės nie dėdlė, ėšruod kāp oukšlė. Kūns 6-8 cm ėlgoma. Nogara žalsva, šuonā cėdabra spalvuos. Pelekā švėisūs, baspalvē. Apatėnē žabtā ožsėraitė vėršō.
Lietovuo blėzgė īr tonkė žovės. Ana gīven stuovėntiam aba lietā tekontiam ondenie: kāp katrūs ežerūs, Nemona žemopī, Koršiu mariu īlonkūs, kūdrūs. Laikas polkās ožžielosiūs ondenū pakraštiūs.
Leucaspius delineatus, known as the sunbleak, belica or moderlieschen is a species of freshwater fish in the family Cyprinidae. It is currently the only species included in genus Leucaspius, whereas formerly others were included, which now have been moved to Ladigesocypris or Pseudophoxinus or merged with L. delineatus.
The belica is a slender fish with a tapered body which is usually from 4 to 6 cm (1.6 to 2.4 in) long and seldom grows larger than 10 cm (3.9 in). It has an upward-turned mouth and a short lateral line which extends about seven to ten scales from the gill cover. The anal fin is short and consists of eleven to fourteen rays. This is a silvery fish with a particularly intense band of colour running along the flank.[2]
The belica is found all over temperate continental Europe and barely extends to Central Asia in the Caucasus region. The southern limits of its range are essentially marked by the Pyrenees and the Alpide belt.
The common name Moderlieschen is of German origin. Although it looks like a proper word that can be approximately translated as "mouldy Lizzy", it is actually a bowdlerized version of an older name which survives in parts of Germany as Mutterloseken. Literally meaning "the little motherless one", this ultimately refers to the fact that the sticky eggs of the moderlieschen can withstand exposure to air for a remarkably long time. Deposited on water plants, they sometimes stick to the feet of ducks and similar birds and are carried by these to ephemeral ponds. Large numbers of young moderlieschens are thus sometimes encountered when such ponds dry up, and with no adult fish being present this gave rise to the belief that they were "motherless".
It has been introduced to Great Britain, and appears to be established in the Avalon Marshes in Somerset and has been implicated in transmitting a new species of parasitic fluke to both European otter and American mink in the area but where it may now be an important prey species for piscivorous birds.[3][4]
Leucaspius delineatus, known as the sunbleak, belica or moderlieschen is a species of freshwater fish in the family Cyprinidae. It is currently the only species included in genus Leucaspius, whereas formerly others were included, which now have been moved to Ladigesocypris or Pseudophoxinus or merged with L. delineatus.
El Leucaspius delineatus es la única especie del género Leucaspius, peces ciprínidos de agua dulce incluidos en el orden Cypriniformes, distribuida originariamente por la zona del Cáucaso en Asia, aunque invasiva de gran parte de Europa aprovechando los sistemas de canales, desde el Cáucaso hasta los Pirineos e islas Británicas.[1][2]
La talla máxima descrita es de 12 cm, para un ejemplar de dos años que es lo máximo que viven.[3] Tiene dos espinas en la aleta dorsal y 3 en la aleta anal, siendo muy característica una banda de intenso color plateado a cada lado, producido por unas escamas color plata que se desprenden con facilidad si el pez es cogido con la mano.[4]
Vive preferentemente en lagos y curso bajo de los ríos, así como en charcas sólo conectadas a los ríos durante las inundaciones o incluso no conectadas nunca a ríos, donde no tiene apenas depredadores.[2] En la actualidad se encuentra colonizando los ríos de gran parte del norte de Europa; de la facilidad con que lo hace nos da una idea su nombre común en alemán que podríamos traducir como "pequeño sin-madre", llamado así porque sus huevos resisten largo tiempo al aire, por lo que depositados sobre las plantas acuáticas pueden ser transportados pegados a las patas de aves anátidas hasta lagos y ríos alejados donde surge una generación sin que en esos sitios se hubiesen visto antes ejemplares adultos.[1]
Se alimenta principalmente de zooplancton e insectos terrestres y tienen comportamiento gregario.[2]
Desova ya en su primer año de vida, cuando la temperatura llega a los 16 ºC, pudiendo las hembras desovar con una frecuencia de una vez cada tres semanas; los machos son territoriales, limpian el sitio de la puesta y después se encargan de la vigilancia de los huevos, que quedan adheridos en ristras a las raíces de la vegetación acuática o a objetos flotantes a la deriva.[2]
Antiguamente, las escamas de esta especie eran usadas para producir la llamada Esencia de Oriente, utilizada en la industria de joyería para el revestimiento de las perlas artificiales, a las que daba su brillo perlado.[2] Su pesca no tiene interés en la actualidad, aunque puede encontrarse como ornamental en grandes acuarios públicos, no siendo recomendado para acuarios caseros pues al ser tan gregario debe vivir en un grupo numeroso y en acuario de grandes dimensiones.[5]
El Leucaspius delineatus es la única especie del género Leucaspius, peces ciprínidos de agua dulce incluidos en el orden Cypriniformes, distribuida originariamente por la zona del Cáucaso en Asia, aunque invasiva de gran parte de Europa aprovechando los sistemas de canales, desde el Cáucaso hasta los Pirineos e islas Británicas.
Mudamaim (Leucaspius delineatus) on karpkalaliste seltsi kuuluv kala.
Mudamaim on väikekala, kes tavaliselt on 6–9 cm pikk, harva kuni 14 cm, emased on isastest veidi suuremad. Keha on voolujooneline ja külgedelt pisut lamenenud. Värvuselt on selg sinakasroheline või kollakas-rohehalli, külgedelt hõbedase läikega, kõhualune valge. Suu on ülaseisune, silmad suhteliselt suured.
Mudamaim on levinud Euroopas Põhja- ja Kesk-Prantsusmaalt kuni Volga jõe ja Kaspia mereni.
Elutseb enamasti aeglase vooluga jõgedes, järvedes ja nende luhtadel, eelistades taimestikurohket ja sooja keskkonda. Parvekalana tegutsevad enamasti veekogu ülakihtides umbes 1 meetri sügavuseni.
Kudemisperiood on aprillist juunini, siis kui veetemperatuur on ületanud 18 °C.
Mudamaim (Leucaspius delineatus) on karpkalaliste seltsi kuuluv kala.
Mudamaim on väikekala, kes tavaliselt on 6–9 cm pikk, harva kuni 14 cm, emased on isastest veidi suuremad. Keha on voolujooneline ja külgedelt pisut lamenenud. Värvuselt on selg sinakasroheline või kollakas-rohehalli, külgedelt hõbedase läikega, kõhualune valge. Suu on ülaseisune, silmad suhteliselt suured.
Mudamaim on levinud Euroopas Põhja- ja Kesk-Prantsusmaalt kuni Volga jõe ja Kaspia mereni.
Elutseb enamasti aeglase vooluga jõgedes, järvedes ja nende luhtadel, eelistades taimestikurohket ja sooja keskkonda. Parvekalana tegutsevad enamasti veekogu ülakihtides umbes 1 meetri sügavuseni.
Kudemisperiood on aprillist juunini, siis kui veetemperatuur on ületanud 18 °C.
Leucaspius delineatus Leucaspius generoko animalia da. Arrainen barruko Actinopterygii klasean sailkatzen da, Cyprinidae familian.
Leucaspius delineatus Leucaspius generoko animalia da. Arrainen barruko Actinopterygii klasean sailkatzen da, Cyprinidae familian.
Allikkosalakka (Leucaspius delineatus) on karppikaloihin kuuluva särkikalalaji. Alikkosalakka on sukunsa (Leucaspius) ainoa laji. Se elää niin makeissa kuin suolaisissa vesissäkin.
Ulkonäöltään allikkosalakka muistuttaa salakkaa. Väritykseltään kala on harmaa. Myös evät ovat harmaat ja selkäevä on rintaevien takana. Allikkosalakan suu on ylöspäin aukeava. Kalan kylkiviiva on vajavainen eikä ulotu juurikaan rintaeviä pidemmälle[2]. Allikkosalakka saavuttaa korkeintaan 9–12 cm pituuden [3].
Allikkosalakat käyttävät ravintonaan pääasiassa planktonia ja lisäksi hyönteisiä[2][3]. Naaras munii mätimunat vesikasvin, yleensä lumpeen tai ulpukan, alapinnalle. Koiras huolehtii munien vartioinnista[3]. Jälkeläisiä voi syntyä kesän aikana jopa tuhat kappaletta[2].
Alikkosalakkaa tavataan Euroopassa ja Aasiassa.[3]. Suomen kanta sai alkunsa Kotkassa Jumalniemessä sijainneesta lammikosta, jonne allikkosalakoita oli tuotu Pietarista. Lammikosta kalat löydettiin vuonna 1992, kun lampea alettiin täyttää. Kaloja siirrettiin muihin lähistön lampiin ja myös muualle[2]. Suomessa allikkosalakka kuuluu niihin kalalajeihin, joihin sovelletaan luonnonsuojelulakia [4].
Kaakkois-Aasiasta Eurooppaan 1960-luvulla tuotu ja viljelylaitoksilta luontoon levinnyt särkikala saharasbora kantaa loista, joka aiheuttaa allikkosalakoille lisääntymiskyvyttömyyttä ja erittäin vakavan, kuolemaan johtavan tulehduksen[5]. Loinen ei aiheuta saharasboralle ongelmia, mutta allikkosalakkakanta kuolee nopeasti.[6] Koeoloissa kolmen vuoden jälkeen allikkosalakkakanta oli pienentynyt 96 %:lla alkuperäisestä[5].
Allikkosalakka (Leucaspius delineatus) on karppikaloihin kuuluva särkikalalaji. Alikkosalakka on sukunsa (Leucaspius) ainoa laji. Se elää niin makeissa kuin suolaisissa vesissäkin.
L’Able de Heckel (Leucaspius delineatus) est une espèce de petits poissons d'eau douce d'Europe et d'Asie. C'est la seule espèce du genre Leucaspius (monotypique).
Leucaspius delineatus[3] se rencontre dans les eaux douces d'Europe et d'Asie. Il est présent :
Cette espèce est absente de l'Italie, du bassin Adriatique, de la Grande-Bretagne et de la Scandinavie (à l'exception de la pointe sud de la Suède). Elle a été largement introduite en France, dans la partie amont du Rhin et ses affluents, et localement en Grande-Bretagne et en Suisse.
Leucaspius delineatus est un poisson mince de couleur argentée qui ressemble à une petite ablette. Le mâle mesure jusqu'à 9 cm, la femelle jusqu'à 12 cm. Sa bouche est orientée vers le haut. Il a une ligne latérale qui s'allonge de sept à dix écailles à partir des branchies. Sa queue est courte et consiste en 11 à 14 rayons[3].
C'est un poisson grégaire qui vit en groupes denses.
Son nom commun lui a été donné en référence à Johann Jacob Heckel, zoologiste autrichien, qui l'a décrit en 1843.
Son nom d'espèce[3], delineatus, du préfixe latin de, privatif, et lineatus, « ligne », lui a été donné en référence à l'absence apparente de ligne latérale.
L’Able de Heckel (Leucaspius delineatus) est une espèce de petits poissons d'eau douce d'Europe et d'Asie. C'est la seule espèce du genre Leucaspius (monotypique).
Belica ({Lat. Leucaspius delineatus}) je riba iz porodice šarana Cyprinidae. Kod nas se još naziva i košalj, najlonka, povruš.
Bjelica je po izgledu slična kederu, pomnijim pregledom se uočavaju razlike. Bjelica je manja od kedera, bočna linija joj nije puna i prekida se od 12-13 ljuske iza glave. Peraje su joj bezbojne. Boja bjelice ovisi o osobini vode i dna. Sa svijetlijom vodom i belica je svijetlija, u jezerskim i drugim stajaćicama je tamnija. Leđa imaju zelenkastu ili žućkastu nijansu. Bokovi su srebrnasto bijeli sa prugicama jarko srebrnasto-plave boje. Ima izduženo tijelo pokriveno srebrnastim sitnim ljuskama koje lako otpadaju. Ima krupne, izražene lepezaste peraje. Naraste do 9 cm duljine.
Za bjelicu je karakteristično da se drži površinskog sloja vode, često se može vidjeti kako u jatima na samoj površini skuplja hranu. Prosječno je duga 6-8 cm, maksimalno 12 i teži to 20 g. Živi u jezerima i kanalima, kao i u ravničarskim rijekama sa sporim vodotokom. U barama je rijetka zbog osjetljivosti na manjak kisika u vodi. Rasprostranjena je i u Srednjoj i Istočnoj Europi. Nema gospodarskog značenja, a rijetko se ciljano lovi osim kao mamac za grabljivice.
Spolnu zrelost dostiže u drugoj godini života, pri dužini oko 4 cm. Mrijesti se ljeti, a ikru polaže na donju stranu listova, grana ili drugih predmeta koji plivaju na površini vode. Polaže veću količinu ikre, a smrtnost mlađi nakon mrijesta je velika uslijed prehrane brojnih vrsta riba.
Belica ({Lat. Leucaspius delineatus}) je riba iz porodice šarana Cyprinidae. Kod nas se još naziva i košalj, najlonka, povruš.
Leucaspius delineatus, conosciuto comunemente come alborella fasciata, è un pesce appartenente alla famiglia Cyprinidae, unico rappresentante del genere Leucaspius.
Questa specie è diffusa nell'Europa centrale ed orientale fino agli Urali ed al Caucaso ad est ed al fiume Reno ad ovest. È naturalmente assente dalla Francia (eccetto una stretta fascia ad est), dalle Isole Britanniche, dalla Penisola Iberica, dall'Italia e dai Balcani meridionali. È stata introdotta, attraverso l'uso come esca viva, in Finlandia, Francia, Belgio, Inghilterra ed altri paesi europei ed extraeuropei.
Vive nei laghi, negli stagni e nella parte finale dei fiumi con acque calde e molto lente.
Abbastanza simile all'alborella ma più slanciato. La bocca è nettamente rivolta verso l'alto, la mandibola è sporgente e l'occhio è grande. Il peduncolo caudale è molto sottile e la pinna caudale molto grande e vistosamente forcuta. La pinna dorsale è posta piuttosto indietro, appena più avanti della pinna anale, che è ampia e concava. Le squame sono molto grandi.
La livrea è grigio scura o bruna sul dorso e digradante verso il bianco argenteo del ventre ma in alcuni esemplari questi colori possono tendere decisamente al giallastro ed al bruno. Lungo i fianchi è presente una fascia più scura, di solito appena visibile.
Raggiunge una lunghezza massima di 10 cm.
Gregario, forma fitti banchi che stanno in superficie quando fa caldo e sempre più in profondità man mano che la temperatura si abbassa.
Avviene in primavera-estate, le uova vengono deposte su una pianta acquatica e, caso raro tra i ciprinidi, vengono sorvegliate ed ossigenate dal maschio.
Si nutre sia di plancton che di insetti caduti nell'acqua.
È un tipico "pesce-foraggio" ed è preda di tutti i pesci predatori presenti negli ambienti dove vive.
Può essere catturato in ingenti quantitativi con reti e lenze. In molti paesi viene utilizzata solo come esca viva mentre in altri (soprattutto nell'Europa orientale ed in Russia) è apprezzata come cibo e conservata in scatola. È anche oggetto di allevamento industriale.
Leucaspius delineatus, conosciuto comunemente come alborella fasciata, è un pesce appartenente alla famiglia Cyprinidae, unico rappresentante del genere Leucaspius.
Paprastoji saulažuvė, saulažuvė (Leucaspius delineatus) – karpžuvių žuvis, priklausanti karpinių (Cyprinidae) šeimai.
Nedidelė, panaši į aukšlę žuvis. Kūnas 6-8 cm. Nugara žalsva, šonai sidabriški. Šoninė linija nepilna, apima 2-12 žvynų. Pelekai šviesūs, bespalviai. Apatinis žandas užsirietęs į viršų.
Lietuvoje dažna žuvis. Gyvena stovinčiame arba lėtai tekančiame vandenyje – kai kuriuose ežeruose, Nemuno žemupyje, Kuršių marių įlankose, tvenkiniuose. Laikosi būriais užžėlusiuose vandens telkinių pakraščiuose.
Saulažuvės minta zooplanktonu, dumbliais, lervomis, vabzdžiais. Pačios yra daugelio plėšrių žuvų grobis. Neršia gegužės–balandžio mėnesiais (ant augalų, kitų paviršių).[1]
Paprastoji saulažuvė, saulažuvė (Leucaspius delineatus) – karpžuvių žuvis, priklausanti karpinių (Cyprinidae) šeimai.
Nedidelė, panaši į aukšlę žuvis. Kūnas 6-8 cm. Nugara žalsva, šonai sidabriški. Šoninė linija nepilna, apima 2-12 žvynų. Pelekai šviesūs, bespalviai. Apatinis žandas užsirietęs į viršų.
Lietuvoje dažna žuvis. Gyvena stovinčiame arba lėtai tekančiame vandenyje – kai kuriuose ežeruose, Nemuno žemupyje, Kuršių marių įlankose, tvenkiniuose. Laikosi būriais užžėlusiuose vandens telkinių pakraščiuose.
Saulažuvės minta zooplanktonu, dumbliais, lervomis, vabzdžiais. Pačios yra daugelio plėšrių žuvų grobis. Neršia gegužės–balandžio mėnesiais (ant augalų, kitų paviršių).
Ausleja jeb vēja zivtiņa[1] (Leucaspius delineatus) ir sapalu dzimtas (Leuciscidae) saldūdens zivs, kas ir vienīgā suga ausleju ģintī (Leucaspius).[2] Tā sastopama Eiropā un Rietumāzijā.[3][4] Makšķernieki mēdz izmantot kā ēsmas zivtiņu zandartu un asaru ķeršanai, tādējādi pārvedot ausleju no vienas ūdenstilpes uz otru un mākslīgi izplatot to.[1] Auslejas zvīņas izmanto, lai ražotu īpašu esenci (Essence d'Orient), ar kuru noklāj mākslīgās pērles.[3]
Auslejas izplatības areāls rietumos sākas ar Reinas lejteci un Vācijas ziemeļdaļas upēm, austrumu virzienā turpinās pāri Baltijas jūras upju baseiniem. Tā sastopama arī Melnās jūras austrumos, Rioni upes baseinā, kā arī Kaspijas jūras upju baseinos, gan ziemeļos, gan dienvidos (Kūras upes baseins), bet Egejas jūras baseinā tā mājo, sākot ar Maricas baseinu un beidzot ar Mestas upes baseinu. Ausleja tikpat kā nav sastopama Skandināvijā, tā mājo tikai pašos Zviedrijas dienvidos.[4] Vistālāk dienvidos tā sastopama Turcijas un Irānas upēs, bet vistālāk austrumos Kazahstānā.[3] Introducēta daudzās Francijas upēs.[4] Zinātnieki joprojām nav izpratuši, kā ausleja samērā ātri spēj ieņemt jaunas, nesen uzbūvētas ūdenstilpes, kas nav savienotas ar citām tilpnēm.[3]
Latvijā ausleja mājo daudzās upēs un ezeros. Sastopama arī nelielos, seklos, stipri aizaugušos un slēgtos ezeros, mēdz savairoties arī dīķsaimniecībās.[1]
Ausleja ir neliela saldūdens zivs ar lielām, sudrabainām zvīņām, kuras pie ādas piestiprinās ļoti vaļīgi. Paņemot zivi rokās, zvīņas uzreiz atdalās.[4] Auslejas garums ir līdz 12 cm, svars līdz 13 g,[1] bet visbiežāk tās garums ir apmēram 6 cm.[4] Ķermenis samērā slaids, no sāniem nedaudz saplacināts. Mute vērsta uz augšu un uz priekšu. Mugura zaļgandzeltena, sāni un vēders sudrabains. Uz sāniem šaura, īpaši spoža, sudrabaina garenjosla. Pirms nārsta tēviņiem uz galvas izveidojas nārsta kārpiņas. Sānu līnija nepilnīga vai reizēm tās nav.[1][4] Anālā spura garāka nekā muguras spura.[4]
Ausleja mājo zemieņu upēs un dažādās slēgtās un seklās ūdenstilpēs, kas savienojas ar upēm tikai palu laikā, kā arī bieži sastopama dīķos un nelielos ezeros, kas nav savienoti ar upēm.[3] Ausleja parasti uzturas lielos baros, ūdens virsējos slāņos.[1] Īpaši lieli bari veidojas rudenī, ziemo dziļākos ūdeņos nekā parasti sastopama vasarā.[4] Ja ūdenstilpē nav plēsīgu zivju, var veidoties blīvas ausleju populācijas. Tā barojas ar zooplanktonu, ūdenī iekritušiem kukaiņiem un bentosu.[1]
Dzimumgatavība auslejai iestājas 1—2 gadu vecumā, sasniedzot 2—4 cm garumu (Latvijā 3—5 cm garumu). Nārsts ilgst no aprīļa līdz augustam, Latvijā jūnijā un jūlijā, kad ūdens temperatūra sasniedz 5—25°C. Nārsts notiek 0,1—1,5 m dziļumā, ar augiem bagātā vietā.[1][4] Auslejai raksturīgs porciju nārsts līdz 3 piegājieniem, ar apmēram 2 nedēļu starplaiku. Auglība 0,1—6,1 tūkst. ikru. Kopējais nārsta ilgums 14—70 dienas. Tēviņš ir teritoriāls, tas iztīra nārstošanas vietu un apsargā ikrus.[3] Ikri pielīp ķēdīšu veidā (viena līdz divu ikru platumā) pie peldošu lapu un citu priekšmetu apakšpuses, pie augu kātiem un saknēm.[1][3] To attīstība ilgst 4—12 dienas, atkarībā no ūdens siltuma. Veido hibrīdus ar vīķi, raudu un sapalu.[1] Ausleja parasti dzīvo apmēram 2—6 gadus, Latvijā līdz 8 gadu vecumam.[1][4]
Ausleja jeb vēja zivtiņa (Leucaspius delineatus) ir sapalu dzimtas (Leuciscidae) saldūdens zivs, kas ir vienīgā suga ausleju ģintī (Leucaspius). Tā sastopama Eiropā un Rietumāzijā. Makšķernieki mēdz izmantot kā ēsmas zivtiņu zandartu un asaru ķeršanai, tādējādi pārvedot ausleju no vienas ūdenstilpes uz otru un mākslīgi izplatot to. Auslejas zvīņas izmanto, lai ražotu īpašu esenci (Essence d'Orient), ar kuru noklāj mākslīgās pērles.
Het vetje (Leucaspius delineatus) is een kleinblijvende karperachtige vissoort.
Het vetje is een spoelvormig visje met een brede bovenstandige bek en een vrij stompe kop. De vinnen zijn afgerond. De zijlijn is onvolledig en hij heeft grove schubben die vrij gemakkelijk loslaten. Ze zijn zilverachtig, maar als er veel daphnia in het water zitten soms ook wat lila.
De visjes kunnen maximaal 12 cm groot worden, maar zijn meestal zo'n 6 tot 8 cm lang. Jonge vetjes zijn moeilijk van alvers te onderscheiden. De stompe kop en de bek die aan een shovel doet denken zijn duidelijke kenmerken van het vetje.
In de paaitijd kan het mannetje aan de paaiuitslag in de vorm van kleine witte puntjes over het hele lichaam herkend worden. Het vrouwtje heeft een wittige wat gezwollen genitaalpapil.
Vetjes komen in heel ondiep water voor. Vaak zitten ze in kleine slootjes onder stuwtjes. Ze koloniseren vaak nieuw water en kunnen ook in visvijvers voorkomen waar roofvissen ontbreken. In dat soort omstandigheden is het vetje vaak massaal aanwezig. Het vetje eet alleen levende ongewervelden, zoals muggenlarven, haften en watervlooien.
Het vetje doet aan broedzorg, de wijfjes zetten de eitjes af als een spiraalvormige band die aan harde oppervlakten of waterplanten kleeft. Het mannetje voorziet de eitjes van zuurstof door met de borstvinnen vers water toe te voeren. Door met de kop langs de eitjes te wrijven voorkomt hij met zijn huidslijm dat de eitjes verschimmelen.
Het verspreidingsgebied van het vetje en de bittervoorn is bijna identiek. Beide soorten zijn in West-Europa geïntroduceerd, de bittervoorn rond AD 1100[2], het vetje aan het eind van de negentiende eeuw. Het verspreidingsgebied heeft een zwaartepunt in Centraal-Europa en Rusland. Het vetje komt voor in Nederland, België, een klein stukje Frankrijk, Duitsland,Polen, en Oost-Europa met uitzondering van de voormalig Joegoslavische staten. Recentelijk is de soort ook in Engeland geïntroduceerd.[3]
In Vlaanderen is het vetje bekend sinds 1890 waarbij de aanleg van kanalen waarschijnlijk een rol heeft gespeeld.
In Nederland is het in de eenentwintigste eeuw een algemene soort in stilstaande en langzaam stromende wateren. Het verdwijnen van waterplanten en begroeide oevers kan leiden tot afname in een bepaald gebied. Sinds 1921 is het vetje bekend, daarvoor werd het waarschijnlijk over het hoofd gezien, of beschouwd als jong ‘witvisje’. Enige tientallen jaren geleden kwam het visje in Friesland nog niet voor maar anno 2010 wel. Op sommige plaatsen, bijvoorbeeld in Limburgse beken, kan het dier massaal aanwezig zijn.
Het verdwijnen van onderwaterplanten door vermesting en vervuiling van stilstaande wateren. Bij veldonderzoek in de Gelderse Rassenbeek bleek dat vetjes zich maar één generatie lang konden handhaven[4]. Ecologische kennis over het vetje in Nederland is beperkt. Een ander probleem is de introductie van een nieuwe parasiet die bij de oorspronkelijke gastheer, de Blauwband (Pseudorasbora parva) nauwelijks problemen geeft, maar de stand van het vetje kan decimeren.[5]
Zuivering van afvalwater, diffuse lozingen op het oppervlaktewater voorkomen. Het vetje staat in de Visserijwet (zonder beperkingen) en als 'kwetsbare' soort op de Nederlandserode lijst. Verder staat de soort op bijlage 3 van de Conventie van Bern.[6]
Eitjes van het vetje
Typische bulldogachtige kop van het vetje, de kop van de gelijkende alver Alburnus alburnus is spits en de alver heeft een meer afgeplatte lichaamsvorm
Dode jonge dieren op het land
De ogen zijn zeer groot in relatie tot het lichaam
Het vetje (Leucaspius delineatus) is een kleinblijvende karperachtige vissoort.
Regnlaue er en art i gruppen karpefisker. Eggene tåler å bli utsatt for luft i relativt lang tid. De legges på vannplanter, og fester seg noen ganger til føttene til ender og lignende fugler. Den er en liten fisk på normalt 4 til 6 cm, sjeldent over 10 cm.
Arten etablerte seg i Norge tidlig i 1990-årene[1], og den antas å ha et stort potensial for å spre seg[2].
(en) Leucaspius delineatus (Heckel, 1843) Belica - FishBase
Denne iktyologirelaterte artikkelen er foreløpig kort eller mangelfull, og du kan hjelpe Wikipedia ved å utvide den. Regnlaue er en art i gruppen karpefisker. Eggene tåler å bli utsatt for luft i relativt lang tid. De legges på vannplanter, og fester seg noen ganger til føttene til ender og lignende fugler. Den er en liten fisk på normalt 4 til 6 cm, sjeldent over 10 cm.
Arten etablerte seg i Norge tidlig i 1990-årene, og den antas å ha et stort potensial for å spre seg.
Multimedia w Wikimedia Commons 
Hasło w Wikisłowniku Słonecznica pospolita[3], owsianka[3], wierzchówka[3], słonecznica[4] (Leucaspius delineatus) – gatunek małej słodkowodnej ryby z rodziny karpiowatych (Cyprinidae), jedyny przedstawiciel rodzaju Leucaspius.
Małe zbiorniki wodne lub niewielkie, wolno płynące rzeki od dorzecza Renu, na północ od Alp, po dorzecze Uralu, i w zlewisku Morza Kaspijskiego. W Polsce jest gatunkiem pospolitym na obszarze całego kraju. Żyje w dużych stadach. Zwykle trzyma się blisko powierzchni wody, wśród gęstego porostu przybrzeżnej roślinności.
Długość przeciętnie 6–9 cm, samice (maksymalnej długości do 12 cm) są nieco większe od samców. Ciało wrzecionowate, bocznie nieco spłaszczone; łuski duże, srebrzyście lśniące, łatwo odpadające (44 do 48 wzdłuż ciała). Górnie ustawiony, mały otwór gębowy; spiczaste zakończenie żuchwy wchodzi w płytkie zagłębienie szczęki. Niepełna linia boczna zaznaczona jest jedynie na 7–12 łuskach. Krawędź brzucha pomiędzy płetwami brzusznymi, a płetwą odbytową w formie kila. Zęby gardłowe jedno- lub dwurzędowe, 5–4. Grzbiet od koloru brązowawego do oliwkowego. Boki intensywnie srebrzyste z niebieskawym połyskiem, brzuch białawy. Wzdłuż ciała biegnie długa, niebieska smuga, szczególnie wyraźna na trzonie ogonowym. Płetwy ciemnoszare, czasem z czerwonawym odcieniem.
Młode osobniki żywią się głównie planktonowymi glonami, starsze zjadają plankton zwierzęcy, roślinny i owady trafiające z powietrza do wody.
Tarło odbywa się od IV do VI. U samców występuje w tym czasie wysypka tarłowa, u samic pojawiają się w okolicy odbytu 3 okrągłe wypukłości. Za pomocą krótkiego pokładełka samica przykleja składaną ikrę (o średnicy 1 mm), kolistymi lub spiralnymi rzędami, do łodyg roślin. Do czasu wyklucia się larw (po 9–12 dniach) samiec opiekuje się złożoną ikrą. Narybek jest bardzo aktywny i tworzy ławice pod powierzchnią wody.
Słonecznice uzyskują dojrzałość płciową pod koniec pierwszego roku życia.
Słonecznica pospolita, owsianka, wierzchówka, słonecznica (Leucaspius delineatus) – gatunek małej słodkowodnej ryby z rodziny karpiowatych (Cyprinidae), jedyny przedstawiciel rodzaju Leucaspius.
Leucaspius delineatus é uma espécie de peixe actinopterígeo da família Cyprinidae.
Pode ser encontrada nos seguintes países: Alemanha, Arménia, Áustria, Azerbaijão, Bielorrússia, Bélgica, Bulgária, Cazaquistão, República Checa, Dinamarca, Estónia, Finlândia, França, Geórgia, Hungria, Irão, Letónia, Montenegro, Moldávia, Países Baixos, Noruega, Polónia, Roménia, Rússia, Sérvia, Eslováquia, Suécia, Suíça, Turquia e Ucrânia.
Leucaspius delineatus é uma espécie de peixe actinopterígeo da família Cyprinidae.
Plevușca sau fufa (Leucaspius delineatus) este un pește dulcicol pelagic de cârd, de talie mică (6–9 cm) din familia ciprinidelor (Cyprinidae), din apele stătătoare și cele lin curgătoare din Europa centrală și estică, unde se găsește în apropierea suprafeței apei. În România și Republica Moldova se găsește pretutindeni în toate apele stătătoare și curgătoare (bălți, eleșteie, iazuri, lacuri, râuri, pâraie) până în regiunea montană. Are corpul alungit, zvelt, ușor comprimat lateral și acoperit cu solzi cicloizi caduci de dimensiuni medii. Capul este comprimat lateral și are ochii mari, gura terminală cu deschidere oblică în sus, lipsită de mustăți. Înotătoarea dorsală se înserează în urma marginii posterioare a înotătoarei ventrale. Înotătoarea anală este înserată sub marginea posterioară a dorsalei. Înotătoarea caudală, profund excavată, cu lobii aproape egali și ascuțiți. Coloritul corpului verzui-cafenie pe spate și argintiu pe laturi și abdomen. Pe laturi are o dungă albăstruie, dispusă longitudinal. Înotătoarele sunt incolore. Se hrănește cu fitoplancton, zooplancton și insecte. Depune icrele pe vegetația acvatică, în aprilie-mai. Are valoare economică redusă. Împreună cu puii altor pești, dă o ciorbă bună.
Plevușca sau fufa (Leucaspius delineatus) este un pește dulcicol pelagic de cârd, de talie mică (6–9 cm) din familia ciprinidelor (Cyprinidae), din apele stătătoare și cele lin curgătoare din Europa centrală și estică, unde se găsește în apropierea suprafeței apei. În România și Republica Moldova se găsește pretutindeni în toate apele stătătoare și curgătoare (bălți, eleșteie, iazuri, lacuri, râuri, pâraie) până în regiunea montană. Are corpul alungit, zvelt, ușor comprimat lateral și acoperit cu solzi cicloizi caduci de dimensiuni medii. Capul este comprimat lateral și are ochii mari, gura terminală cu deschidere oblică în sus, lipsită de mustăți. Înotătoarea dorsală se înserează în urma marginii posterioare a înotătoarei ventrale. Înotătoarea anală este înserată sub marginea posterioară a dorsalei. Înotătoarea caudală, profund excavată, cu lobii aproape egali și ascuțiți. Coloritul corpului verzui-cafenie pe spate și argintiu pe laturi și abdomen. Pe laturi are o dungă albăstruie, dispusă longitudinal. Înotătoarele sunt incolore. Se hrănește cu fitoplancton, zooplancton și insecte. Depune icrele pe vegetația acvatică, în aprilie-mai. Are valoare economică redusă. Împreună cu puii altor pești, dă o ciorbă bună.
Leucaspius abruptus Heckel & Kner, 1858
Leucaspius delineatus delineatus (Heckel, 1843)
Leucaspius delineatus dimorphus Ruzskii, 1914
Leucaspius relictus Warpachowski, 1889
Belica (znanstveno ime Leucaspius delineatus) je sladkovodna riba iz družine pravih krapovcev, edina vrsta v rodu Leucaspius.
Rod je predhodno vključeval tudi druge vrste, ki pa so bile premaknjene v rodova Ladigesocypris in Pseudophoxinus ali pa priključene vrsti L. delineatus.
Belica je razširjena skoraj po celi Evropi in do osrednje Azije. Za to vrsto je značilno, da njene ikre v lepljivem ovoju lahko dolgo časa preživijo izven vode. Spolno zrelost doseže v drugem letu starosti, pri dolžini okoli 4 cm. Drsti se poleti, ikre pa prilepi na različne predmete blizu vodne površine. Ikre so lepljive in lahko dlje časa preživijo izven vode; včasih se nalepijo na noge vodnih ptičev, ki jih prenesejo drugam. Zato se zgodi, da se razvijejo mladice v majhnem, začasnem vodnem telesu (npr. luži), kjer ni starejših rib. To je v preteklosti vodilo do prepričanja, da nastajajo spontano. Zadržuje se v zgornjih vodnih plasteh stoječih ali počasi tekočih voda v večjih jatah. Zraste lahko do 12 cm in doseže do 130 g.
V Sloveniji je uvrščena na Seznam zavarovanih živalskih vrst.
Belica (znanstveno ime Leucaspius delineatus) je sladkovodna riba iz družine pravih krapovcev, edina vrsta v rodu Leucaspius.
Rod je predhodno vključeval tudi druge vrste, ki pa so bile premaknjene v rodova Ladigesocypris in Pseudophoxinus ali pa priključene vrsti L. delineatus.
Belica je razširjena skoraj po celi Evropi in do osrednje Azije. Za to vrsto je značilno, da njene ikre v lepljivem ovoju lahko dolgo časa preživijo izven vode. Spolno zrelost doseže v drugem letu starosti, pri dolžini okoli 4 cm. Drsti se poleti, ikre pa prilepi na različne predmete blizu vodne površine. Ikre so lepljive in lahko dlje časa preživijo izven vode; včasih se nalepijo na noge vodnih ptičev, ki jih prenesejo drugam. Zato se zgodi, da se razvijejo mladice v majhnem, začasnem vodnem telesu (npr. luži), kjer ni starejših rib. To je v preteklosti vodilo do prepričanja, da nastajajo spontano. Zadržuje se v zgornjih vodnih plasteh stoječih ali počasi tekočih voda v večjih jatah. Zraste lahko do 12 cm in doseže do 130 g.
V Sloveniji je uvrščena na Seznam zavarovanih živalskih vrst.
Groplöja (Leucaspius delineatus) art i familjen karpfiskar som liknar mörten.
Groplöjan är den minsta sötvattensfisk som förekommer i Sverige, den blir blott ca 6 cm här. I andra områden kan den bli upp till 10 cm. För att försöka rädda arten i Sverige håller ett åtgärdsprogram på att tas fram av Fiskeriverket.
Groplöjan är en sötvattensfisk som förekommer från Öst-, Centraleuropa och Västasien upp till Nordeuropa. Förekommer ej i England, södra Frankrike, Italien eller på pyreneeiska halvön. Föredrar stillastående eller svagt strömmande mindre vattensamlingar.
Stimbildande fisk som lever i ytvatten ner på en meters djup.
Denna fiskrelaterade artikel saknar väsentlig information. Du kan hjälpa till genom att tillföra sådan.
Groplöja (Leucaspius delineatus) art i familjen karpfiskar som liknar mörten.
Groplöjan är den minsta sötvattensfisk som förekommer i Sverige, den blir blott ca 6 cm här. I andra områden kan den bli upp till 10 cm. För att försöka rädda arten i Sverige håller ett åtgärdsprogram på att tas fram av Fiskeriverket.
Розповсюджена на території Центральної та Східної Європи від Рейну до Волги та від басейну Північної Двіни до Закавказзя. Звичайна в річках басейну Чорного та Каспійського морів, зустрічається в річках басейну Білого та Балтійського морів. На Кавказі та Закавказзі утворює місцеву форму. Особливо численна в південних районах в басейні Дніпра.
Довжина 4 — 5, іноді до 8 см, вага до 7 г. Тіло видовжене. Вівсянка схожа на невелику верховодку, від якої відрізняється ширшим тулубом та головою, короткою бічною лінією (розповсюджується на 2-12 лусок). На голову заходить мережа чутливих канальців. У спинному плавці 3 нерозгалужених та 7 — 9 розгалужених променів, в анальному відповідно 3 та 10 — 13. Спинний плавець зміщений назад. Рот верхній, нижня щелепа піднята вверх. Глоткові зуби двохрядні. Луска відносно крупна, легко відділяється. Є пара маленьких вусиків. Інтенсивність забарвлення може відрізнятись в залежності від водойми. Голова темно-сіра, спина зеленувато-жовта, боки та черево сріблясті, плавці прозорі, іноді з жовтуватим відтінком.
Тривалість життя не перевищує 3 — 4 роки. Зустрічається у річках з повільною течією, ставках та озерах з піщаним дном. Збирається у зграї. Влітку тримається біля поверхні води, навесні та восени біля дна, взимку закопується в ґрунт. Активна вдень і вночі. Живиться дрібними безхребетними, ікрою та личинками риб. Молодь живиться зоопланктоном.
Статевої зрілості досягає на 2 році життя при розмірі 3-4 см, та вазі близько 5 г. Нерест починається в травні та продовжується до червня в декілька етапів. Відкладання ікри починається при температурі води не нижче 15°С. Ікра відкладається на підводні предмети (здебільшого на листя водних рослин). Плодючість від 1 до 4 тисяч ікринок діаметром 0,8 мм. Для вівсянки характерна турбота про потомство — самець охороняє ікру. Росте вівсянка повільно, в перший рік досягає довжини 2 см та маси близько 0,2 г, в 2-й — довжини 3-4 см та маси — 4 — 5 г, в 3-й — довжини 5-6 см, маси — до 6 г.
Промислового значення не має. В деяких регіонах, де кількість риби велика, виловлюється місцевим населенням та використовується для приготування рибних котлет, іноді у в'яленому вигляді або засолюється. Використовується рибалками-аматорами як наживка для лову хижих видів риб. Деякі аматори тримають вівсянку в акваріумах.
Leucaspius delineatus Heckel, 1843
Охранный статус
Верхо́вка, или обыкнове́нная верхо́вка, или овся́нка[1][2][3] (лат. Leucaspius delineatus) — вид лучепёрых рыб из семейства карповых, единственный представитель рода Leucaspius.
Достигает длины 8—9 см, чаще 6 см. Тело умеренно длинное, сжатое с боков. Живёт до 5 лет. Половая зрелость наступает на втором году жизни. Нерест порционный, начинается во второй половине мая — июне.
Держится стайками. Днём плавает у поверхности, питаясь воздушными насекомыми, ночью опускается на глубину и поедает зоопланктон. Также питается икрой рыб. При испуге выпрыгивает из воды.
Обитает в реках Европы: бассейны Рейна, Дуная, Днепра, Припяти, Волги, Западной Двины, Немана и других. Есть в некоторых озерах бассейнов Онеги и Северной Двины, в реках Северного Кавказа.
Многочисленный вид. Из-за своих малых размеров верховка, как и пескарь, никакой промысловой ценности не представляет, при этом является кормовой базой для многих хищных видов рыб.
Верхо́вка, или обыкнове́нная верхо́вка, или овся́нка (лат. Leucaspius delineatus) — вид лучепёрых рыб из семейства карповых, единственный представитель рода Leucaspius.
Достигает длины 8—9 см, чаще 6 см. Тело умеренно длинное, сжатое с боков. Живёт до 5 лет. Половая зрелость наступает на втором году жизни. Нерест порционный, начинается во второй половине мая — июне.
Держится стайками. Днём плавает у поверхности, питаясь воздушными насекомыми, ночью опускается на глубину и поедает зоопланктон. Также питается икрой рыб. При испуге выпрыгивает из воды.
