Adénium ztloustlé (Adenium obesum), lidově zvané pouštní růže,[2] je druh krytosemenných rostlin z čeledi toješťovitých patřící mezi sukulenty, který pochází původně z oblasti Sahelu a je rozšířen od Mauritánie a Senegalu až po Súdán, tropickou a subtropickou východní a jižní Afriku a Arábii. Je blízce příbuzné jihoevropskému oleandru.[3]
Jde o stálezelený či v období sucha listy shazující sukulentní keř, který může ztrácet listy i během chladných období. Dorůstá do výšky 1–3 metry a má značně ztloustlý kmen s šedou kůrou, který je v dolní části nápadně zduřelý. Je v něm uloženo značné množství zásobní vody. Lesklé tuhé zelené listy jsou obvejčité a střídavě uspořádané, podobají se listům oleandru. Bývají 5–15 cm dlouhé a 1–8 cm široké. 2–5 cm dlouhé, velké pětičetné květy mají dlouhou, uvnitř žlutavou trubku, asi 4–6 cm v průměru a bývají obvykle růžové nebo červené. Připomínají květy příbuzných druhů, jako jsou plumérie či oleandry.
Kromě Afriky a Arábie je adénium ztloustlé jako poddruh socotranum zastoupeno i na ostrově Sokotra v Indickém oceánu.
Míza adénia ztloustlého obsahuje velmi jedovaté srdeční glykosidy, a dodnes se proto v Africe používá jako šípový jed pro lov velkých zvířat.[4]
Adénium ztloustlé, květ
Adeniunm obesum
Květy a listy
Semena adénia
V tomto článku byl použit překlad textu z článku Adenium obesum na anglické Wikipedii.
Obrázky, zvuky či videa k tématu adénium ztloustlé ve Wikimedia Commons
Adénium ztloustlé (Adenium obesum), lidově zvané pouštní růže, je druh krytosemenných rostlin z čeledi toješťovitých patřící mezi sukulenty, který pochází původně z oblasti Sahelu a je rozšířen od Mauritánie a Senegalu až po Súdán, tropickou a subtropickou východní a jižní Afriku a Arábii. Je blízce příbuzné jihoevropskému oleandru.
Adenium obesum, auch Wüstenrose genannt, ist eine Pflanzenart aus der Familie der Hundsgiftgewächse (Apocynaceae). Sie findet als Zimmerpflanze für sonnige Fenster Verwendung; oft wird sie dazu auf Oleander aufgepfropft.
Adenium obesum ist eine stammsukkulente halbimmergrüne Pflanze, die als Strauch wächst und einen stark verdickten Stamm (Caudex) ausbildet. Sie erreicht Wuchshöhen von etwa 4, selten auch bis zu 6 Metern. Der sich stark verdickende Stamm kann Stammdurchmesser von 1 bis 2 Metern erreichen. Die Rinde des Stammes ist blass graugrün, grau oder braun und glatt; sie führt dicken, durchsichtigen bis weißen Milchsaft. Die spiralig angeordneten und gehäuft am Triebende stehenden Laubblätter sind ledrig und ungeteilt. Sie sind etwa 3 bis 12 Zentimeter lang und 0,2 bis 6 cm breit. Die Blätter sind linealisch bis verkehrt-eiförmig und an der Blattbasis keilförmig zulaufend. Der kurze Blattstiel ist bis 4 mm lang. Die Nebenblätter sind winzig oder fehlen ganz.
An endständigen Blütenständen sitzen an 5 bis 9 mm langen Stielen die Blüten. Die zwittrigen Blüten sind fünfzählig mit doppelter Blütenhülle. Die Kelchblätter sind 6 bis 12 mm lang und behaart. Die fünf Kronblätter sind röhrig verwachsen und hellrosa bis dunkelrot gefärbt. Die Kronröhre ist 2 bis 4,5 cm lang und 0,9 bis 1,7 cm breit. Die Kronzipfel sind 1 bis 3 cm lang und 0,5 bis 2,5 cm breit. Die Staubblätter sitzen nahe der Basis der Kronröhre. Die Staubbeutel überdecken kegelförmig den Stempel. Der oberständige Fruchtknoten besteht aus zwei freien Fruchtblättern.
Die Frucht besteht aus zwei an der Basis verwachsenen Balgfrüchten und ist 11 bis 22 cm lang. Die Frucht verjüngt sich an beiden Enden; sie ist grau bis blass graubraun und öffnet sich in Längsrichtung. Die länglichen Samen sind 10 bis 14 mm lang und besitzen Flughaare. Die Arten der Gattung Adenium besitzen auffallenderweise zwei Schöpfe von Flughaaren, einen am oberen und einen am unteren Ende.[1]
Die Pflanze führt einen Milchsaft, der durch den Gehalt an Cardenoliden giftig ist.
Die Chromosomenzahl ist 2n = 22.
Adenium obesum verliert ihre Blätter normalerweise in der Trockenzeit und blüht dann während der Trockenperiode. Die Befruchtung findet durch Insekten mit genügend langem Rüssel statt. Die Früchte reifen etwa 2 bis 3 Monate nach der Befruchtung.
Die Adenium obesum ist in Steppengebieten Afrikas und Arabiens heimisch. Sie wächst bevorzugt in semiaridem Klima. Vorkommen erstrecken sich von Senegal bis Äthiopien und von Somalia bis Tansania; die Art kommt daneben auch in Ägypten und auf der Arabischen Halbinsel sowie auf Sokotra vor.[2] Es ist unklar, ob die westafrikanischen Standorte ursprünglich sind oder die Art erst dort durch den Menschen eingeführt wurde. Mittlerweile ist die Art auch in Sri Lanka und Teilen von Südostasien, insbesondere Thailand, eingebürgert. Die Pflanze ist sehr frostempfindlich. Als Zierpflanze wird sie heute weltweit kultiviert.
Adenium obesum kommt natürlich in der Savanne, trockenem Buschland oder buschigem Grasland auf steinigen bis sandigen Böden in Höhenlagen bis 2100 m vor.
In weiten Teilen Afrikas wird der aus Wurzeln oder Stämmen gewonnene Milchsaft als Pfeilgift verwendet. Das Gift ist für die Jagd auf Großwild beliebt, da es die Tiere relativ schnell tötet und diese nach einem Treffer noch höchstens 2 km weit kommen. Das Volk der Hadza in Tansania nutzt den Saft der Adenium obesum teils unvermischt, teils kombiniert mit dem Gift von Strophanthus eminii Asch. & Pax. Das Volk der Duruma in Kenia nutzt den Saft teils kombiniert mit Wurzeln und Holz von Acokanthera schimperi (A.DC.) Schweinf. oder mit dem Milchsaft von Synadenium pereskiifolium (Baill.) Guillaumin. Die Nutzung des Milchsaftes von Adenium obesum ist auch aus Senegal, Nigeria und Kamerun bekannt.
Eine Abkochung aus Rinde und Blättern wird unter anderem in Nigeria, Kamerun und Ostafrika als Fischgift verwendet. Aus Mauretanien und Senegal wurde die Verwendung bei Hinrichtungen und Morden berichtet.
Adenium obesum wird in Afrika auch als Heilpflanze in der traditionellen Medizin benutzt. In der Sahelzone wird eine Abkochung aus den Wurzeln, teils kombiniert mit anderen Pflanzen, bei Geschlechtskrankheiten eingesetzt. Ein Wurzel- oder Rindenextrakt wird, als Bad oder Lotion verwendet, zur Heilung von Hautkrankheiten und zur Abtötung von Läusen verwendet. Der Milchsaft wird bei faulen Zähnen und entzündeten Wunden eingesetzt.
Diese Pflanzenart wird manchmal als lebende Hecke gepflanzt, in Tansania wird sie zum Anzeigen der Position von Gräbern gepflanzt. Meist wird sie jedoch wegen ihrer ungewöhnlichen Wuchsform und ihrer attraktiven Blütenpracht als Zierpflanze kultiviert.
Das Holz dient teilweise als Brennholz.
Die Erstbeschreibung der Art unter dem Taxon Nerium obesum durch den Botaniker Peter Forsskål wurde 1775 veröffentlicht.[3] Johann Jacob Römer und Josef August Schultes bezogen sich 1819 auf dieses Basionym, verschoben die Art jedoch unter dem neuen Taxon Adenium obesum aus der Gattung Nerium heraus in die Gattung Adenium.[4] Weitere Synonyme für die Art sind: Adenium coetaneum Stapf, Adenium honghel A.DC., Adenium socotranum Vierh. (1904) und Adenium somalense Balf.f. (1888).
Es sind viele Zuchtformen entstanden; hier eine Auswahl:
Es sind auch durch Kreuzung mit Adenium swazicum Hybride wie 'Asha', 'Endless Sunset', 'Perpetual Pink' und 'Volcanic Sunset' entstanden.
Adenium obesum, auch Wüstenrose genannt, ist eine Pflanzenart aus der Familie der Hundsgiftgewächse (Apocynaceae). Sie findet als Zimmerpflanze für sonnige Fenster Verwendung; oft wird sie dazu auf Oleander aufgepfropft.
Liisugar, xeetu garabu tóortóor la. Garab la gog mi ngi cosaanoo ci penku Afrig ak bëj-saalumu réewi araab yi.
Garab la gog dafa am ay xob yu dëgër guddaayam manees na koo natt ci 3i met jëm kaw, peeram dafa yaatu lool te rëy. Garab la gog dafa bari ay car lool ci jeexitalu car yi da nan fa gis ay tóotóor yoo xam ne guddaayam manees na koo natt ci 5 jàpp 15 ci sàntimet walla 1 jàpp 13 ci yaatuwaay. Garab la gog dees koy jëmbët ci ay pot. Mu yaatu lool ci tund wi nga xam ne dafa digg-dóomu tàngul seddul day soxlawoo naaj.
Tóortóoru Liisugar
Xob yi
Garab gi
Tóortóor mi batay
Xoox yi
Liisugar, xeetu garabu tóortóor la. Garab la gog mi ngi cosaanoo ci penku Afrig ak bëj-saalumu réewi araab yi.
Adenium obesum is a poisonous species of flowering plant belonging to the tribe Nerieae of the subfamily Apocynoideae of the dogbane family, Apocynaceae.[3] It is native to the Sahel regions south of the Sahara (from Mauritania and Senegal to Sudan), tropical and subtropical eastern and southern Africa and also the Arabian Peninsula. Common names include Sabi star, kudu, mock azalea, impala lily and desert rose. Adenium obesum is a popular houseplant and bonsai in temperate regions.
It is an evergreen or drought-deciduous succulent shrub (which can also lose its leaves during cold spells, or according to the subspecies or cultivar). It can grow to 0.12–5 m (0.39–16.40 ft) in height, with pachycaul (disproportionately large) stems and a stout, swollen basal caudex (a rootstock that protrudes from the soil). The leaves are spirally arranged, clustered toward the tips of the shoots, simple entire, leathery in texture, 5–15 cm (2.0–5.9 in) long and 1–8 cm (0.39–3.15 in) broad. The flowers are tubular, 2–5 cm (0.79–1.97 in) long, with the outer portion 4–6 cm (1.6–2.4 in) diameter with five petals, resembling those of other related genera such as Plumeria and Nerium. The flowers tend to be red and pink, often with a whitish blush outward of the throat.
Some taxonomies consider some other species in the genus to be subspecies of Adenium obesum.
Adenium swazicum is a critically endangered African species native to Eswatini and Mozambique, growing up to 0.7 m (2.29 ft) tall.
Adenium somalense is also native to Africa, inhabiting Tanzania, Kenya, and Somalia, and reaching heights of 5 m (16.40 ft), which makes it the largest of these four subspecies.
Adenium socotranum is native exclusively to the island of Socotra, and can grow to be 4.6 m (15 ft), but despite its small range, it is of least concern regarding endangerment.
Adenium oleifolium is near threatened in the wild and is the smallest of these subspecies, growing at the tallest to 0.4 m (1.31 ft).
Caterpillars of the polka-dot wasp moth (Syntomeida epilais) are known to feed on the desert rose, along with feeding on oleanders.[4]
In areas with year-round warm weather, they can bloom throughout the year.[5]
Adenium obesum produces a sap in its roots and stems that contains cardiac glycosides. This sap is used as arrow poison for hunting large game throughout much of Africa[6] and as a fish toxin.[7]
Adenium obesum is a popular houseplant and bonsai[8] in temperate regions. It requires a sunny location and a minimum indoor temperature in winter of 10 °C (50 °F). It thrives on a xeric watering regime as required by cacti. A. obesum is typically propagated by seed or stem cuttings. The numerous hybrids are propagated mainly by grafting on to seedling rootstock. While plants grown from seed are more likely to have the swollen caudex at a young age, with time many cutting-grown plants cannot be distinguished from seed-grown plants. Like many plants, Adenium obesum can also be propagated in vitro using plant tissue culture.[9]
This plant has gained the Royal Horticultural Society's Award of Garden Merit.[10]
The species has been depicted on postage stamps issued by various countries.[11]
.jpg)
Close-up of stand of A. obesum var. socotranum, Socotra
.jpg)
A. obesum var. socotranum, trunk of single extreme pachycaul specimen, Socotra
Group of plants growing in scrubland, Tanzania
Cultivated specimen in Thailand flowering profusely.
Large fruits on 30-cm tall plant, Chennai.
2-day seedling with seed husk 15 mm (0.59 in), Chennai.
Group of plants at the campus of Ramakrishna Mission Vidyamandira in West Bengal, India.
_1200.jpg)
.jpg)
.JPG)
{{cite journal}}: CS1 maint: DOI inactive as of December 2022 (link) Adenium obesum is a poisonous species of flowering plant belonging to the tribe Nerieae of the subfamily Apocynoideae of the dogbane family, Apocynaceae. It is native to the Sahel regions south of the Sahara (from Mauritania and Senegal to Sudan), tropical and subtropical eastern and southern Africa and also the Arabian Peninsula. Common names include Sabi star, kudu, mock azalea, impala lily and desert rose. Adenium obesum is a popular houseplant and bonsai in temperate regions.
Adenium obesum es una especie de arbusto perteneciente a la familia Apocynaceae. Es también conocida como sabi star, kudu, rosa de invierno o rosa del desierto. Es nativa del este y sur tropical y subtropical de África y Arabia.
Es un arbusto perennifolio suculento que alcanza 1-3 m de altura. Las hojas están dispuestas en espiral, simples y enteras con textura coriácea, de 5-15 cm de longitud y 1-8 cm de ancho. Las flores son tubulares de 2-5 cm de longitud con cinco pétalos de 4-6 cm diámetro, semejante a los géneros Plumeria y Nerium. Las flores de color rojo o rosa a menudo con ráfagas blancas.
Suele ser utilizada como bonsái.
Adenium es una planta ornamental popular de las regiones templadas. Requiere localización soleada y una temperatura superior a 10 °C. Necesita poca agua como los cactos. Adenium se propaga por semillas o por esquejes. La planta exuda una savia altamente tóxica que los pueblos nativos, como en Tanzania, aplican a sus flechas para cazar.[1][2]
Adenium obesum fue descrita por (Forssk.) Roem. & Schult. y publicado en Systema Vegetabilium 4: 411. 1819.[3]
Estas subespecies son a menudo consideradas especies propias.
Datos: Q311994
Multimedia:
Especies: Adenium obesum
Adenium obesum es una especie de arbusto perteneciente a la familia Apocynaceae. Es también conocida como sabi star, kudu, rosa de invierno o rosa del desierto. Es nativa del este y sur tropical y subtropical de África y Arabia.
Tüse adeenium (Adenium obesum) on koerakooluliste sugukonda adeeniumi perekonda kuuluv puittaimeliik.
Tüse adeenium on sukulentne põõsas. Ta on enamasti igihaljas, kuid mõnikord võib ka kuivuse või külma tõttu lehed langetada.
Tüse adeenium kasvab Aafrikas Saheli piirkonnas (Senegalist Sudaanini), Aafrika ida- ja lõunaosas ning Araabia poolsaarel.
Ta kasvab pärismaisena Egiptuses, Tšaadis, Etioopias, Somaalias, Sudaanis, Keenias, Tansaanias, Ugandas, Kamerunis, Beninis, Elevandiluurannikul, Guineas, Malis, Mauritaanias, Nigeris, Nigeerias, Senegalis, Omaanis, Saudi Araabias, Jeemenis; naturaliseerununa Sri Lankal. Taime kultiveeritakse ka mujal Aafrikas, samuti Kagu-Aasias.[2]
Taim kasvab savannis, peamiselt liivasel ja kaljusel pinnal, kuni 2100 meetri kõrgusel merepinnast. Ta eelistab poolkuiva kliimat.
Taim kasvab 1–3 meetri kõrguseks. Tüvi on jämenenud, tüükaosa moodustab maapinna läheduses paksendi (caudex). Koor on sile, kahvatuhallikas-rohekas kuni pruun.
Lehed paiknevad võrsete tippudes spiraalsete asetuvate kobaratena. Leht on äraspidimunajas, terve servaga, nahkjas, 5–15 cm pikkune ja 1–8 cm laiune. Torujad õied on 2–5 cm pikkused; läbimõõt on 4–6 cm. Õiel on viis kroonlehte. Õied on roosad, kroonlehe keskosa on tihti heledam.
Tüse adeenium on putuktolmleja. Õie viljastumisest vilja valmimiseni kulub 2–3 kuud.
Taime 11–22 cm pikkune vili on kukkur, mille moodustavad kaks alusel kokkukasvanud osakukrut. Vili on hallikas, otstest kitsam, avaneb pikisuunas. Pikergused lendkarvadega seemned on 10–14 mm pikkused.
Taimemahl sisaldab mitmesuguseid mürke, eelkõige südametegevust kahjustavaid glükosiide ja aglükoone. Taime juurte ja okste mahlast tehakse jahipidamisel kasutatavat noolemürki.
Taimeosadest tehtud tõmmisega on ravitud muu hulgas suguhaigusi ja nahahaigusi ning tõrjutud täisid. Mahla on kasutatud hambapõletike ja põletikuliste haavade raviks.
Oksi kasutatakse ka kütteks.
Parasvöötmes kasvatatakse teda toataime ja bonsaina.
Tüse adeenium (Adenium obesum) on koerakooluliste sugukonda adeeniumi perekonda kuuluv puittaimeliik.
Tüse adeenium on sukulentne põõsas. Ta on enamasti igihaljas, kuid mõnikord võib ka kuivuse või külma tõttu lehed langetada.
Adenium eli adenia eli aavikkoruusu (Adenium obesum) on punakukkainen mehikasvi. Se kasvaa luonnossa Afrikassa ja Lähi-Idässä, mutta sitä käytetään koristekasvina muuallakin.
Adenium on pensasmainen mehikasvi, jonka varsi haaroittuu iän myötä. Se kasvaa usein 50 senttimetriä, joskus jopa 150 cm korkeaksi. Lehdet ovat tummanvihreät ja kiiltävät. Kukinto on suppilomainen, keskeltä keltainen ja muuten punainen, valkoinen tai vaaleanpunainen.[3]
Adenium eli adenia eli aavikkoruusu (Adenium obesum) on punakukkainen mehikasvi. Se kasvaa luonnossa Afrikassa ja Lähi-Idässä, mutta sitä käytetään koristekasvina muuallakin.
Adenium on pensasmainen mehikasvi, jonka varsi haaroittuu iän myötä. Se kasvaa usein 50 senttimetriä, joskus jopa 150 cm korkeaksi. Lehdet ovat tummanvihreät ja kiiltävät. Kukinto on suppilomainen, keskeltä keltainen ja muuten punainen, valkoinen tai vaaleanpunainen.
Adenium obesum
Adenium obesum (la Rose du désert) est une espèce de plantes à fleurs, contenant plusieurs sous-espèces. Elle est aussi appelée Baobab chacal, Lis des Impalas, Sabi Star ou Kudu.
La plante est originaire d'une aire couvrant l'Afrique de l'Est et le sud de l'Arabie.
Adenium obesum est une plante succulente pachycaule à feuillage persistant pouvant mesurer jusqu'à 3 mètres de haut et dont le tronc forme un caudex, sorte de très gros renflement gris-vert situé à la base du tronc qui sert d'organe de réserve.
Ses nombreuses petites branches se terminent par quelques grandes feuilles charnues, mesurant de 5 à 15 cm de long et 1-8 cm de large disposées en spirales autour des rameaux. Elles sont difficiles à densifier car chaque nouvelle feuille est accompagnée de la chute d’une plus ancienne. En cas de conditions difficiles il perd ses feuilles pour se rendre plus résistant aux conditions extrêmes — peu de feuilles = peu d’évaporation, c’est une technique de survie en zone aride.
Roses ou rouges, ses fleurs à 5 pétales en trompette de 2 à 5 cm de long, ressemblent à celles du Plumeria et apparaissent au printemps et à l’automne.
Bien qu’il ne s’agisse pas d’un arbre stricto sensu, on peut faire d'Adenium un simili-bonsaï d’intérieur.
.jpg)
Comme les autres membres de la famille des Apocynacées, tels que le laurier rose, la sève riche en alcaloïdes, est très toxique.
L'Adenium est une plante d'appartement populaire dans les régions tempérées.
Elle a besoin d'un emplacement lumineux et de températures d'hiver ne descendant pas sous les 10 °C. Elle peut résister plusieurs jours à 0 °C à condition que la température diurne atteigne au moins 10 °C.
Comme les autres plantes pachycaules, l’Adenium crée des réserves d’eau à la base du tronc et dans des racines hypertrophiées qui lui permettent de bien supporter la sécheresse mais moins bien l’excès d’humidité. Elle pousse avec un arrosage de type xérique comparable à celui des cactées mais, dès que les températures printanières dépassent les 10 °C la nuit, on pourra sortir la plante à l'extérieur et l'arroser d'autant plus que les températures augmentent. Le caudex se remplissant d'eau à chaque arrosage, on peut attendre que la base du tronc se ramollisse un peu avant de réarroser.
Bien qu'on puisse le bouturer, l'Adenium est le plus souvent multiplié par semis car seules les plantes issues de semis ont un caudex. Le semis doit être pratiqué avec des graines fraîches (moins de trois mois). Il peut être planté en pot avec un terreau léger, sableux, légèrement calcaire et surtout bien drainé. Il a besoin d'une forte lumière et de peu d'arrosage. En hiver, la plante a besoin d'hiverner dans une pièce fraîche (10-−15 °C) avec un seul verre d'eau par mois.
Dans les régions à climat tropical, il supporte des arrosages réguliers, sans avoir besoin d'un repos marqué. Dans ce cas, il faut veiller à ne pas laisser sécher les radicelles, ce qui entraînerait la perte de la plante en cas d'excès d'arrosage.
Selon BioLib (22 décembre 2018)[2] :
Selon Catalogue of Life (22 décembre 2018)[4] et Tropicos (22 décembre 2018)[5] (Attention liste brute contenant possiblement des synonymes) :
Les sous-espèces régionales sont parfois décrites comme espèces.
Adenium obesum
Adenium obesum (la Rose du désert) est une espèce de plantes à fleurs, contenant plusieurs sous-espèces. Elle est aussi appelée Baobab chacal, Lis des Impalas, Sabi Star ou Kudu.
Pustinjska ruža (adenijum lat. Adenium obesum), biljna zimzelena vrsta iz porodice zimzelenovki (Apocynaceae), jedina u rodu adenijum (Adenium).
Pustinjska ruža može narasti od 1 do 3 metra visine. Karakterizira ju zadebljana stabljika (pomalo je nalik na bonsai) sa granama na čijim vrhovima rastu kožasti listovi dugi 5-15 cm, široki 2-8. Cvjetovi su pojedinačni, promjera oko 5 cm sa 5 crvenih ili ružičastih latica čija je unutrašnjost bjelkasta. Caudex služi za skladištenje vode, pa joj otuda i ime, obesum = debeo, a namjena mu je da skladišti vodu za periode sušnih razdoblja
Raste na području Sahela i na Arapskom poluotoku, ali je otuda introducirana po državama širom svijeta, uključujući i Hrvatsku.
Biljka je otrovna, a domorodačka plemena od otrova iz korijena i stabljike izrađivali su otrov za strelice.[1] Postoji 7 priznatih podvrsta[2]
A. obesum, u vrtu u Izraelu
A. obesum, Tanzanija
Adenium obesum subsp. multiflorum, Pariz
A. obesum, Sokotra
A. obesum, sjemenke
Pustinjska ruža (adenijum lat. Adenium obesum), biljna zimzelena vrsta iz porodice zimzelenovki (Apocynaceae), jedina u rodu adenijum (Adenium).
Pustinjska ruža može narasti od 1 do 3 metra visine. Karakterizira ju zadebljana stabljika (pomalo je nalik na bonsai) sa granama na čijim vrhovima rastu kožasti listovi dugi 5-15 cm, široki 2-8. Cvjetovi su pojedinačni, promjera oko 5 cm sa 5 crvenih ili ružičastih latica čija je unutrašnjost bjelkasta. Caudex služi za skladištenje vode, pa joj otuda i ime, obesum = debeo, a namjena mu je da skladišti vodu za periode sušnih razdoblja
Raste na području Sahela i na Arapskom poluotoku, ali je otuda introducirana po državama širom svijeta, uključujući i Hrvatsku.
Biljka je otrovna, a domorodačka plemena od otrova iz korijena i stabljike izrađivali su otrov za strelice. Postoji 7 priznatih podvrsta
A. obesum, u vrtu u Izraelu
A. obesum, Tanzanija
Adenium obesum subsp. multiflorum, Pariz
A. obesum, Sokotra
A. obesum, sjemenke
Adenium obesum è una specie velenosa di pianta da fiore appartenente alla tribù Nerieae della sottofamiglia Apocynoideae della famiglia Apocynum. È originaria delle regioni del Sahel a sud del Sahara (dalla Mauritania e dal Senegal al Sudan), dell'Africa tropicale e subtropicale orientale e meridionale e anche della penisola arabica. È nota anche col nome di Rosa del deserto.
È un arbusto succulento sempreverde o deciduo da siccità (che può anche perdere le foglie durante le ondate di freddo, o secondo la sottospecie o cultivar). Può crescere fino a 1–3 m (3,3–9,8 piedi) di altezza, con steli pachicauli e un caudice basale robusto e gonfio. Le foglie sono disposte a spirale, raggruppate verso le punte dei germogli, semplici intere, di consistenza coriacea, lunghe 5–15 cm (2,0–5,9 pollici) e larghe 1–8 cm (0,39–3,15 pollici). I fiori sono tubolari, lunghi 2–5 cm (0,79–1,97 pollici), con la parte esterna di 4–6 cm (1,6–2,4 pollici) di diametro con cinque petali, simili a quelli di altri generi correlati come Plumeria e Nerium. I fiori tendono al rosso e al rosa, spesso con un rossore biancastro all'esterno della gola.
Alcune tassonomie considerano altre specie del genere come sottospecie di Adenium obesum.
L'adenium obesum produce una linfa nelle sue radici e steli che contiene glicosidi cardiaci. Questa linfa è usata come veleno per le frecce per cacciare selvaggina di grandi dimensioni in gran parte dell'Africa e come tossina per i pesci.
L'Adenium obesum è una pianta da appartamento popolare e bonsai nelle regioni temperate. Richiede una posizione soleggiata e una temperatura interna minima in inverno di 10 °C (50 °F). Vive con un regime di irrigazione xerico come richiesto dai cactus. L'A. obesum viene tipicamente propagato per talea di semi o steli. I numerosi ibridi si propagano principalmente per innesto su portainnesto a piantina. Mentre le piante coltivate da seme hanno maggiori probabilità di avere il caudice gonfio in giovane età, con il tempo molte piante cresciute da talea non possono essere distinte dalle piantine. Come molte piante, anche l'Adenium obesum può essere propagato in vitro utilizzando colture di tessuti vegetali.
Adenium obesum è una specie velenosa di pianta da fiore appartenente alla tribù Nerieae della sottofamiglia Apocynoideae della famiglia Apocynum. È originaria delle regioni del Sahel a sud del Sahara (dalla Mauritania e dal Senegal al Sudan), dell'Africa tropicale e subtropicale orientale e meridionale e anche della penisola arabica. È nota anche col nome di Rosa del deserto.
De woestijnroos (Adenium obesum) is een plant uit de maagdenpalmfamilie (Apocynaceae). De plant bevat giftig melksap. Hij heeft meerdere vlezige, houtachtige stammen die tot 1 m of zelden tot 3 m hoog worden. Hij slaat al het water dat hij nodig heeft op in zijn dikke stam. De bast is glad en grijs. De bladeren staan aan de takeinden samengedrongen. Ze zijn langwerpig met de grootste breedte nabij de top, 7-12 cm lang, 3-8 cm breed, afgerond of met een klein topspitsje, iets vlezig, aan de bovenkant glanzend donkergroen en aan de onderkant lichter groen en dof.
De bloemen staan in groepen aan de top van de tijdens de bloeitijd meestal bladerloze takken. De bloemen zijn 5 cm breed. Ze bestaan uit een lange kroonbuis, die aan de binnenkant meestal geelachtig is met roze strepen en vijf kroonslippen die wit met een roze rand of roze met een karmijnrode rand kunnen zijn. In de knop zitten de kroonslippen gedraaid. De vruchten zijn smal sigaarvormig, tot 24 cm lang en 2 cm breed. Ze staan met twee stuks bijeen, haaks op de steel geplaatst. Bij rijpheid springen ze open, waarbij veel zaden met een kuif van zijdeachtige haren tevoorschijn komen.
De woestijnroos komt van nature voor in droge gebieden in Oost-Afrika, van Ethiopië tot Zuid-Afrika. Het melksap wordt als pijlgif gebruikt. De plant wordt in Afrika en Azië veel als sierplant aangeplant. De plant moet niet te veel water krijgen, want anders werpt hij zijn bladeren af.
Adenium arabskie, adenium opasłe (Adenium obesum (Forssk.) Roem. & Schult.) – gatunek rośliny z rodziny toinowatych (Apocynaceae). Rośnie dziko w Afryce środkowej i północno-wschodniej oraz na Półwyspie Arabskim[3].
Wiecznie zielony krzew o zgrubiałej łodydze (sukulent). W swojej ojczyźnie osiąga wysokość do 3 m[4]. Uprawiany w warunkach pokojowych jest znacznie mniejszy. Liście ciemnozielone, mięsiste, o długości 7-10 cm. Dolne liście na łodydze stopniowo opadają (zwłaszcza zimą), pozostają tylko liście na wierzchołkach pędów. Ma jasnoczerwone, zebrane w grona kwiaty promieniste, trąbkowate, o długości 4-5 cm. Owoce suche, niepękające[5].
Sok mleczny rośliny jest silnie trujący[6], może też podrażnić skórę[5].
W strefie klimatu umiarkowanego uprawiany jako roślina doniczkowa. Walorem ozdobnym jest efektowny pokrój i kwiaty o barwach biało-różowych, purpurowych lub fioletowych[6], ale istnieją też kultywary o kwiatach białych[5].
Roślina czuje się dobrze w bezpośrednim nasłonecznieniu, zimą powinna stać w miejscu ciemnym i chłodnym. Latem może przebywać na zewnątrz w miejscu słonecznym, ale osłoniętym od wiatru. Wymaga podlewania regularnego w okresie od kwietnia do października, w okresie zimowym podlewanie należy ograniczyć. Roślina bywa atakowana przez przędziorki i wełnowce[6].
Adenium arabskie, adenium opasłe (Adenium obesum (Forssk.) Roem. & Schult.) – gatunek rośliny z rodziny toinowatych (Apocynaceae). Rośnie dziko w Afryce środkowej i północno-wschodniej oraz na Półwyspie Arabskim.
Adenium obesum é uma espécie de planta pertencente à família Apocynaceae, nativa das regiões do Sahel, ao sul do Saara (da Mauritânia e Senegal ao Sudão), e da África tropical e oriental e subtropical do sul e da Arábia. É popularmente chamada de rosa do deserto. Suas sementes têm sido venda fraudulenta de sementes de Adenium comum como sendo de híbridos com cores e formatos inexistentes.[1]
É um arbusto suculento sempre-verde ou seco-decíduo (que também pode perder suas folhas durante períodos de frio, ou de acordo com a subespécie ou cultivar). Pode crescer de um a cinco metros de altura, cáudice basal inchado e robusto.[2] As folhas são dispostas em espiral, agrupadas em direção às pontas dos ramos, de forma simples, com textura de couro, com 5 a 15 cm de comprimento e 1 a 8 cm de largura. As flores são tubulares, 2-5 cm (0,79-1,97 in) de comprimento, com a parte externa 4-6 cm (1,6-2,4 in) de diâmetro com cinco pétalas, semelhantes aos de outros gêneros relacionados, como Plumeria e Nerium. As flores tendem a vermelho e rosa, muitas vezes com um rubor esbranquiçado para fora da garganta.[3]
Cresce bem em solo seco, bem-drenado, clima quente e seco não tolerando geada ou congelamento.[4]
Sua sementes são cilíndricas, longas e estreitas, com dez a catorze milímetros de comprimento, de cor castanho, com longos tufos de pelo branco de cor castanho dourado nas duas extremidades. (papus) para que a semente seja levada pelo vento e assim se espalhe.
A espécie Adenium obesum possui 11 sinônimos reconhecidos atualmente.[5]
As lagartas de uma mariposa com pintas brancas (Syntomeida epilais) se alimentam de néctar da rosa do deserto, assim como das flores do Oleandro.[6]
Adenium obesum produz uma seiva em suas raízes e caules que contém 30 glicosídeos cardíacos semelhantes ao encontrado na Digitalis.[7] Esta seiva é usada como veneno em flechas para caçar grandes animais em grande parte da África[8] e como uma toxina para pesca de peixes.[7][9]
Adenium obesum é importante na medicina tradicional. No Sahel, uma decocção das raízes, sozinha ou em combinação com outras plantas, é usada para tratar doenças venéreas; um extrato da raiz ou casca é usado como banho ou loção para tratar doenças de pele e matar piolhos, enquanto o látex é aplicado em dentes em decomposição e feridas sépticas. Na Somália, uma decocção da raiz como gotas para o nariz é prescrita para a rinite. No norte do Quênia, o látex é esfregado na cabeça contra piolhos e hastes são aplicadas para matar parasitas da pele de camelos e do gado. A casca é mastigada como abortiva.[7]
Planta na Ilha de Socotorá
Sementes
Folhas
Botão de flor
Variedade mais comum com flores rosadas
Os híbridos são plantas que apresentam características diferentes da planta encontrada na natureza.
"Winter Impala Lily"
Variedade com flores brancas
Variedade com flores dobradas
Variedade rosa intenso
Adenium obesum é uma espécie de planta pertencente à família Apocynaceae, nativa das regiões do Sahel, ao sul do Saara (da Mauritânia e Senegal ao Sudão), e da África tropical e oriental e subtropical do sul e da Arábia. É popularmente chamada de rosa do deserto. Suas sementes têm sido venda fraudulenta de sementes de Adenium comum como sendo de híbridos com cores e formatos inexistentes.
Adenium coetaneum Stapf
Adenium honghel A.DC.
Nerium obesum Forssk.[1]
Tolsti adenij, tudi puščavska roža (znanstveno ime Adenium obesum) je sočnica z zadebeljenim steblom in rdečimi cvetovi iz družine pasjestrupovk, znana tudi pod imeni Sabi Star, Kudu in puščavska roža. Ker je pod pojmom puščavska roža znanih več vrst rastlin in nekaterih snovi, je bolj primerno ime za rastlino tolsti adenij.
Podvrste:
Raste v območju sahela (ekoklimatska in biogeografska regija med Saharo in severnosudanskimi savanami na jugu), v subtropskih območjih vzhodne ter južne Afrike in v Arabiji.
Je vednozelena rastlina s sočnim steblom in z odebeljenim bazalnim delom, zaradi česar oblika rastline spominja na bonsaj. V hladnem obdobju lahko listi tudi odpadejo. Zraste lahko do višine treh metrov. Cvetovi so rožnati do rdeči z belkasto notranjostjo, cevasti, do 5 cm dolgi, z navzven obrnjenimi petimi petalami. Plod je strok.
Rastlina je zaradi svoje značilne oblike in lepega cvetja zelo popularna kot sobna lončnica. Potrebuje zelo svetlo mesto in zalivanje z enakim režimom kot pri kaktusih, kar pomeni, da se jih v poletni sezoni zaliva dvakrat mesečno, pozimi pa se zalivanje opusti. Prezimuje naj nad 10 stopinjami Celzija.
Puščavska roža se razmnožuje generativno s semenom, vegetativno s potikanjem vejic in s cepljenjem. Potaknjenci ne oblikujejo tipičnega kaudeksa, cepijo pa se lepo cvetoči kultivarji na zadebeljeno steblo sejancev.
Rastlina vsebuje zelo strupen sok, ki ga uporabljajo pripadniki plemen Akie in Hadza v Tanzaniji za zastrupljanje puščic, ki jih uporabljajo pri lovu. Sok vsebuje srčne glikozide, podobno kot sorodni oleandri.
Tolsti adenij, tudi puščavska roža (znanstveno ime Adenium obesum) je sočnica z zadebeljenim steblom in rdečimi cvetovi iz družine pasjestrupovk, znana tudi pod imeni Sabi Star, Kudu in puščavska roža. Ker je pod pojmom puščavska roža znanih več vrst rastlin in nekaterih snovi, je bolj primerno ime za rastlino tolsti adenij.
Podvrste:
Adenium obesum subsp. obesum (Mavretanija in Senegal, do Sudana), Adenium obesum subsp. oleifolium (Južna Afrika, Bocvana), Adenium obesum subsp. socotranum (Sokotra), Adenium obesum subsp. somalense (vzhodna Afrika)Raste v območju sahela (ekoklimatska in biogeografska regija med Saharo in severnosudanskimi savanami na jugu), v subtropskih območjih vzhodne ter južne Afrike in v Arabiji.
В залежності від авторів, цей вид або є представником монотипного роду з кількома підвидами, або є одним з близько десяти окремих видів.
Повільно зростаюча рослина з вираженим здерев'янілим стовбуром, розгалуженим у верхній частині, що досягає заввишки 1,5 м і більше 1 м в діаметрі. Сірувато-коричневе стебло потовщене і м'ясисте в основі, має пляшкову форму. На верхівці гілок ростуть подовжені сірувато-зелене листя, шкірясті, завдовжки 10 см. Влітку на рослині з'являється безліч квіток діаметром до 4 — 6 см з червоними, рожевими або білими пелюстками; квітки зібрані в невеликі щитковидні суцвіття. Як і споріднені з ним олеандр і пахіподіум, має отруйний сік. Аденіум гладкий дуже мінливий в природі, як за будовою листя, так і за відтінками квіток, а також має дуже варіабельні форми і розміри стовбура, залежно від ареалу розповсюдження. Каудекс коливається від слабко розвиненого до істотних розмірів, але ніколи не буваює настільки масивним, як у Adenium arabicum, Adenium somalense або Adenium socotranum.
Поширений від Центральної Африки, де тягнеться широкою полосою від Сенегалу до Судану і Кенії, до півдня Аравійського півострова.
У культурі Аденіум гладкий в період вегетації потребує максимум сонця, приплив свіжого повітря і рясний полив, в особливо спекотні літні місяці йому може знадобитися притінення. Взимку в умовах короткого дня і знижених температур ці рослини бажано утримувати сухо. Якщо каудекс стає м'яким, можна трохи полити, але при цьому температура повинна бути не нижче 20 градусів. Завдяки ранньому цвітінню та невибагливості саме цей вид найбільше з усіх підходить для селекції, і тому має різноманітні за формою і забарвленням квіток числені гібриди. Він же використовується як швидкозростаюча підщепа, яка вже в ранньому віці утворює крупний каудекс. Цвітіння відбувається у весняно-літній період, квіти різноманітних форм і розмірів — від 5 см у природних форм до 12 см у гібридів. З'явилися трьох-(тріпл) і навіть чотирьох-(кварто) ярусні махрові гібридні форми.
Аденіум гладкий представлений в колекції сукулентних рослин Ботанічного саду імені академіка Олександра Фоміна.
Sứ sa mạc hay sứ Thái Lan (danh pháp hai phần: Adenium obesum) là loài thực vật thuộc chi Adenium của họ La bố ma (Apocynaceae). Chúng có nguồn gốc ở vùng nhiệt đới và cận nhiệt đới của miền đông và miền nam châu Phi cũng như bán đảo Ả Rập.
Đây là một loại cây bụi thân mọng, thường xanh, cao tới 1–3 m, phần gốc cây phình to. Lá mọc thành vòng xoắn, chụm lại thành cụm ở phía trên của ngọn cây, các lá đơn mép nhẵn, cấu trúc bóng như da, dài 5–15 cm và rộng 1–8 cm. Các hoa hình ống, dài 2–5 cm, với đường kính ngoài của phần trên khoảng 4–6 cm, có 5 cánh, tương tự như ở các chi có quan hệ họ hàng gần như chi Sứ trắng (Plumeria - Chi Đại) và chi Trúc đào (Nerium). Hoa màu đỏ hay hồng, thường là có các mảng màu trắng ở phía trên ống hoa.
Một số phân loài của sứ sa mạc:
Sứ sa mạc là một loại cây trồng trong nhà phổ biến tại khu vực ôn đới. Chúng cần nhiều nắng và nhiệt độ tối thiểu về mùa đông là 10 °C. Chúng phát triển mạnh trong chế độ tưới ít nước, giống như các loài xương rồng. Nói chung chúng được nhân giống bằng hạt.
Phương tiện liên quan tới Sứ sa mạc tại Wikimedia Commons
Sứ sa mạc hay sứ Thái Lan (danh pháp hai phần: Adenium obesum) là loài thực vật thuộc chi Adenium của họ La bố ma (Apocynaceae). Chúng có nguồn gốc ở vùng nhiệt đới và cận nhiệt đới của miền đông và miền nam châu Phi cũng như bán đảo Ả Rập.
Đây là một loại cây bụi thân mọng, thường xanh, cao tới 1–3 m, phần gốc cây phình to. Lá mọc thành vòng xoắn, chụm lại thành cụm ở phía trên của ngọn cây, các lá đơn mép nhẵn, cấu trúc bóng như da, dài 5–15 cm và rộng 1–8 cm. Các hoa hình ống, dài 2–5 cm, với đường kính ngoài của phần trên khoảng 4–6 cm, có 5 cánh, tương tự như ở các chi có quan hệ họ hàng gần như chi Sứ trắng (Plumeria - Chi Đại) và chi Trúc đào (Nerium). Hoa màu đỏ hay hồng, thường là có các mảng màu trắng ở phía trên ống hoa.
Một số phân loài của sứ sa mạc:
Hoa Sứ boehmianum: Phổ biến tại Namibia, Angola. Hoa Sứ obesum: Bán đảo Ả Rập. Hoa Sứ oleifolium: Nam Phi, Botswana. Hoa Sứ socotranum: Socotra (quần đảo gồm 4 đảo nhỏ ngoài khơi Somalia, thuộc chủ quyền của Cộng hòa Yemen). Hoa Sứ somalense: Đông Phi. Hoa Sứ swazicum: Miền đông của khu vực miền nam châu Phi. Trồng và sử dụngSứ sa mạc là một loại cây trồng trong nhà phổ biến tại khu vực ôn đới. Chúng cần nhiều nắng và nhiệt độ tối thiểu về mùa đông là 10 °C. Chúng phát triển mạnh trong chế độ tưới ít nước, giống như các loài xương rồng. Nói chung chúng được nhân giống bằng hạt.
Adenium obesum (Forssk.) Roem. & Schult.
Синонимы
Адениум тучный, или Адениум толстый (лат. Adenium obesum) — вид невысоких полукустарников или небольших деревьев семейства Кутровые (Apocynaceae) с утолщенными в нижней части стволами.
Растение культивируется как красивоцветущее. В комнатных условиях не превышает 50—70 см в высоту. Листья очерёдные сидят на коротких черешках, форма листовой пластинки ланцетная, с заострённой или туповатой верхушкой и цельным краем. Поверхность листьев глянцевая, гладкая, тёмно-зелёная. Цветки воронковидные очень красивые. Именно за них растение ценится как декоративное. Яркие алые лепестки цветков с более светлой сердцевиной сразу бросаются в глаза. Однако, несмотря на красивый вид, они не обладают никаким ароматом.
Кроме того, растение ядовито. Его сок и пыльца используются некоторыми племенами Африки для изготовления ядовитых стрел.
Это заготовка статьи по ботанике. Вы можете помочь проекту, дополнив её. Адениум тучный, или Адениум толстый (лат. Adenium obesum) — вид невысоких полукустарников или небольших деревьев семейства Кутровые (Apocynaceae) с утолщенными в нижней части стволами.
Растение культивируется как красивоцветущее. В комнатных условиях не превышает 50—70 см в высоту. Листья очерёдные сидят на коротких черешках, форма листовой пластинки ланцетная, с заострённой или туповатой верхушкой и цельным краем. Поверхность листьев глянцевая, гладкая, тёмно-зелёная. Цветки воронковидные очень красивые. Именно за них растение ценится как декоративное. Яркие алые лепестки цветков с более светлой сердцевиной сразу бросаются в глаза. Однако, несмотря на красивый вид, они не обладают никаким ароматом.
Кроме того, растение ядовито. Его сок и пыльца используются некоторыми племенами Африки для изготовления ядовитых стрел.
沙漠玫瑰（学名：Adenium obesum）別稱天寶花、富贵花[1]、沙紅姬花、亞當花、矮性雞蛋花等等，属夹竹桃科天宝花属，在歐美地區常被稱為稱“沙漠薔薇”或“沙漠杜鵑”。為多年生肉質植物。
沙漠玫瑰屬於小喬木，在原產地可長至2米高。沙漠玫瑰基部肥大，肉質的莖部短而粗，針形的葉互生在莖部分枝頂端，葉片正面深綠色，背面淡綠色而且比較粗糙。花期在春末至秋季，花粉紅至紅色，成傘形花序，2～10朵呈五星漏斗狀集在枝頭。
沙漠玫瑰來原產非洲肯尼亞、塞內加爾至中東阿拉伯一帶的沙漠地區。包括索科特拉岛。
沙漠玫瑰原生於乾燥沙漠地帶，能耐酷熱的天氣。當氣溫太低或缺水時，沙漠玫瑰都會落葉休眠。適當的修剪能促進分枝及開花，當沙漠玫瑰的枝條長超過三十公分時便可以修剪，通常每兩年一次。沙漠玫瑰需要充足的日照，日照不足會令植株徒長，瘦弱易病，而且不易開花。但幼苗或剛換盆的植株都不宜暴曬，在乾燥酷熱的炎夏正午需稍為遮蔭（25-30%遮光）。沙漠玫瑰開花溫度為20-35℃，在熱帶地區能夠全年開花。生長最適溫度為22℃-30℃，38℃以上停止開花，能耐40℃高溫。在12℃以下會進入休眠，越冬溫度為10℃。[2]
沙漠玫瑰可以利用扦插、播種、砧木嫁接或者枝條高壓。播種適合時間為春天最適合，生長也會比較快，夏天跟秋天也是可以的，但要避免冬天跟雨季播種。種子收成後要盡快播種，才能保持它的新鮮度，如果無法短時間內播種則要密封好存放於冰箱中，要播種時再拿出來，越長時間的種子發芽率會越低，存放在冰箱最好也不要超過3個月。[3]
至於高壓法（Air-layering）宜在春季至夏季溫暖潮濕的日子進行。由於沙漠玫瑰的汁液有毒，所以進行時要戴上膠手套，並且避免汁液接觸眼睛和嘴。首先選取成熟健壯枝條，用消毒過的小刀在打算將來要折下的部位用刀環繞樹枝割一圈，傷口要割透樹皮達木質層，但不可割斷樹枝；在相隔約兩厘米處，以同方法再割出另一個圈。在兩圈之間再直割一刀，都是要透過樹皮達木質層，直割一刀作為開口，將兩圈之間的樹皮層剝下，直到露出木質層。如果皮層沒有剝盡會影響發根。之後將傷口風乾一天。待傷口風乾後，將水苔放在清水中徹底浸泡，然後將多餘水分榨乾備用。剪開一個透明的塑膠袋，大小以能夠包裏剝皮部分及水苔為合適。以幼繩將膠袋的其中一端綁在第一刀的切口下方約一至兩厘米處，然後將水苔包裹傷口，將傷口完全覆蓋。然後在第二刀的切口上方約一至兩厘米處，以幼繩將膠袋的另一端綁好，膠袋不可露出開口以免水分散失。通常二十至三十天後，切口部位會開始生根。期間發現水苔乾燥，可解開上端的幼繩，在開口處注入適當水分，重新綁好，但不可澆太多水，以膠袋底部沒有積水為準。大概再隔三十至五十日後會見到新根生長，此時可除去膠袋及水苔，剪下帶根的枝條移植。移植時先在盆底舖上碎石或陶粒作為隔水層，再在上面加入約三分之一土壤，然後盡量將長出來的根向四方八面伸展平鋪在盆內，加入其餘泥土，並放在明亮處，待三至七日後傷口癒合才可以澆水。而放置的位置應避開炎夏強烈的陽光，或在炎夏的午間加上遮蔭網，不應讓盆土過乾，亦不應施肥，直到幼株開始出新葉後才可作正常管理。
沙漠玫瑰全株均有毒。當沙漠玫瑰受傷的時候 , 傷口流出有毒的汁液，家畜或幼兒誤食莖葉或乳汁，會引起心跳加速、心律不整等心臟疾病。種植要避觸摸流出汁液，若雙手觸摸到要馬上用肥皂及清水沖洗，如觸及眼睛和嘴，要馬上用清水沖洗並求醫。
.jpg)
_flower_(30429543703).jpg)
.JPG)
.jpg)
.jpg)
.JPG)
