Catarrhini

Els catarins (Catarrhini) són un parvordre dels primats, una de les tres majors divisions del subordre del haplorins. Conté la família Cercopithecidae (Micos del vell món), els gibons o (Hylobatidae) i els Hominidae (homínids), que inclou els humans, ximpanzés, goril·les, bonobos i orangutans. Alguns compten els goril·les en la seva pròpia família anomenada Pongidae. Autors més antics descrivien els humans i els seus parents més propers extints com a la seva pròpia família i es posaven els grans simis en la família Pongidae. Els altres haplorhins són els prosimis tarsius, que foren classificats com a estrepsirinis i els Platyrrhini (Micos del Vell Món), que viuen a Sud-amèrica.

Catarrhini vol dir nas petit i el terme descriu els seus narius menuts. A diferència dels platirinis, són generalment diürns i les seves cues (si en tenen) no són prènsils. Tenen les ungles planes.

La seva fórmula dental és 2.1.2.3 2.1.2.3 {displaystyle { frac {2.1.2.3}{2.1.2.3}}}

Moltes espècies mostren un dimorfisme sexual considerable i no formen lligams de parella. La majoria, però no totes les espècies, viuen en grups socials. Són totes nadiues d'Àfrica i Àsia.

Classificació i evolució

Els simis i micos del vell món se separaren dels del nou món fa uns 40 milions d'anys. La major divisió dels catarinis es donà fa uns 25 milions d'anys, amb els gibons separant-se dels homínids.

• Parvordre Catarrhini
  • Superfamília Cercopithecoidea
    • Família Propliopithecidae †
    • Família Cercopithecidae
  • Superfamília Hominoidea
    • Família Hylobatidae
    • Família Hominidae

Referències

• Groves, Colin. Wilson, D. E.; Reeder, D. M. (editors). Mammal Species of the World (en anglès). 3a ed.. Johns Hopkins University Press, 2005, pàg. 152–184. ISBN 0-801-88221-4. (anglès)

Enllaços externs

• http://www.chimpanzoo.org/catarrhi.html

Viccionari

Gorila spp.

Orangutan spp.

Úzkonosí (Catarrhini), nebo také opice úzkonosé nebo opice Starého světa, je jedno ze dvou oddělení infrařádu opic (Simiiformes). Druhým je ploskonosí, opice ploskonosé, neboli opice Nového světa. Někdy je pro zařazení ploskonosých a úzkonosých používána taxonomická kategorie parvorder nebo falanx, zde je použito české pojmenování oddělení.

Rozšíření

Jak je již uvedeno výše, žijí tyto opice v areálu tzv. Starého světa. Jsou domovem téměř v celé Africe, od deštných pralesů přes subtropy až po okraje savan, v horských oblastech Etiopie i v severoafrickém pohoří Atlas. Jeden druh, makak magot (někdy také makak bezocasý) je rozšířen i na nejjižnější výspě Evropy, na skalnatém území Gibraltaru. Dále úzkonosé opice žijí na Indickém poloostrově od jihu až po lesy mírného pásma na úbočí Himálaje a hlavně v tropické Jihovýchodní Asii.

Nelze opomenout, že mezi starosvětské opice patří i čeleď hominidé do které řadíme i lidi, živočichy, kteří osídlili celou obyvatelnou pevninu.

Historie evoluce

Historie řádu primáti do kterého jsou úzkonosé opice zařazeny, se píše pravděpodobně již 60 mil. let od pozdního paleocénu, historické nálezy praopic se datují do období před 40 mil. let, do středního eocénu. Přibližně asi před 25 mil. let, dochází k oddělování Jižní Ameriky od Afriky a od té doby se opice starosvětské i novosvětské začínají vyvíjet samostatně, začíná vznikat oddělení úzkonosých opic.^[1]

Popis

Při popisování chování a vzhledu bude dále vědomě vynechán popis rodu Homo, tj. člověka.

Na první pohled nejzřetelnějším rozlišovacím znakem úzkonosých je úzká nosní přepážka mezi vysokými vnějšími nozdrami směřujícími dolů. Při čelním pohledu, odmyslíme-li různá ochlupení vypadá jejich hlava štíhlejší, při bočním je zase kratší. Mají výrazné nadočnicové oblouky, zorná pole obou očí se překrývají. Jejich čelisti jsou delší a mají zubní vzorec shodný s lidským 2,1,2,3 (2 řezáky 1 špičák, 2 třenové zuby a 3 stoličky). Dolní řezáky mají vertikální polohu. Kost čelní je spojena švem s kostí klínovou. Přední končetiny (u většiny i zadní) mají dobré uchopovací schopnosti a až na výjimky (guerézy) pohyblivý palec. Drápy na prstech se proměnily v nehty, vyjma gibonovitých. Ocas úzkonosých není chápavý a mnozí ho mají redukovaný, gibonovití a hominidi.

Životní projevy

Až na výjimky jsou to všežravci, živí se plody, listím, bylinami, kořínky i drobnými obratlovci a hmyzem, mezi býložravce řadíme guerézy. Šimpanzi loví příležitostně ve skupinách i jiné menší opice. Potravu si úzkonosé opice hledají jak na stromech, tak i na zemi kde se pohybují po čtyřech končetinách. Aktivní jsou jen ve dne. Některé druhy tráví na zemi převážnou část života (paviání) a na stromy jen uléhají ke spánku. V mnoha případech se již projevuje zřetelný pohlavní dimorfismus (pavián pláštíkový, kahau nosatý). Žijí v různě velkých skupinách s rozdílně rozvinutou strukturou a komunikují pomoci gest, mimiky a hlavně hlasem. Samice má jeden pár prsních bradavek a zjevný menstruační cyklus s následnou receptivitou. Většinou má samice jen jedno mládě o které pečuje, dospělí samci se o malá mláďata nestarají. Někdy mohou mladší samci nebo bezdětné samice vychovávat osiřelé mládě.

Rozvoj rozumových schopností a schopností učení vzrostl se zlepšením zrakového vnímání. Zrak mají dokonalý, většinou s barevným viděním. Sluch mají také vynikající, pouze čich není v jejich životě příliš důležitý (malý čichový lalok), nemají zvlášť vyvinuté pachové žlázy. Pokročilejší rozvoj mozkové kůry a mozečku je zřejmý z rozšíření lokomoce a uchopovacích schopností ruky. Úzkonosí jsou ve srovnání s ploskonosými považováni za vývojově úspěšnější.

Taxonomie

Oddělení úzkonosých opic se rozděluje na dvě nadčeledě, z nichž nadčeleď hominoidů je vývojově vyspělejší.^[2]

• Úzkonosí (Catarrhini)

 │ ├── nadčeleď kočkodani (Cercopithecoidea) │ └── čeleď kočkodanovití (Cercopithecidae) └── nadčeleď hominoidi (Hominoidea) ├── čeleď gibonovití (Hylobatidae) └── čeleď hominidé (Hominidae) 

Odkazy

Reference

1. ↑ userweb.pedf.cuni.cz
2. ↑ animaldiversity.ummz.umich.edu

Literatura

• DOBRORUKA, Luděk J. Poloopice a opice. Praha: Státní zemědělské nakladatelství, 1979. (Zvířata celého světa; sv. 5). 07-032-79.

Externí odkazy

• Obrázky, zvuky či videa k tématu úzkonosí ve Wikimedia Commons
• Šimpanz - diplomová práce (Univerzita Karlova)
• Olfaktorická komunikace u člověka - bakalářská práce (Masarykova univerzita v Brně)
• Catarrhini na www.absoluteastronomy.com (anglicky)
• Catarrhini - opice starého světa (anglicky)

Østaber (Catarrhini) er en gruppe af aber, der er hjemmehørende i Afrika og Asien. Østaber kaldes også for den gamle verdens aber eller de smalnæsede aber og står i modsætning til gruppen af vestaber. Østaber opdeles i de to overfamilier hundeaber og menneskeaber, der også omfatter de store menneskeaber.

Beskrivelse

Man kan skelne mellem østaber og vestaber på baggrund af næsens form. Vestaber har næsebor, der vender ud til siden, mens næseborene hos østaber vender nedad og fremad. Østaber har desuden aldrig gribehale og har flade negle på fingre og tæer, en lang øregang samt otte (ikke tolv) forkindtænder (præmolarer). Tandformlen for østaber er 2.1.2.32.1.2.3.^[1]

Som vestaber er østaber generelt dagaktive og har gribehænder og gribefødder (med undtagelse af mennesket).^[1]

Klassifikation

Østaber splittedes fra vestaber for omkring 35 millioner år siden. Inden for østaber skilte menneskeaber sig fra hundeaber for omkring 25 millioner år siden, mens gibboner skilte sig fra de store menneskeaber for omkring 15-19 millioner år siden.^[2]

• Catarrhini (Østaber)
  • Overfamilie Cercopithecoidea (Hundeaber)
    • Familie Cercopithecidae (f.eks. bavian, makakabe...)
  • Overfamlie Hominoidea (Menneskeaber)
    • Familie Hylobatidae (gibbon)
    • Familie Hominidae (f.eks. chimpanse, mennesket, gorilla...)

Kilder og eksterne henvisninger

• Wikimedia Commons har flere filer relateret til Østaber

Dianameerkatze

Die Altweltaffen oder Schmalnasenaffen (Catarrhini) bilden eine Verwandtschaftsgruppe der Primaten. In dieser Gruppe werden alle Affen der Alten Welt (Eurasiens und Afrikas) zusammengefasst. Sie teilen sich in die Geschwänzten Altweltaffen (Cercopithecoidea) und die Menschenartigen (Hominoidea). Zu letzteren gehört auch der Mensch.

Merkmale

Die Altweltaffen haben eine schmale Nasenscheidewand mit parallel nach vorn oder unten zeigenden Nasenlöchern. Außerdem weisen alle Arten einen langen, knöchernen Gehörgang und außerdem nur noch zwei Prämolaren (vordere Backenzähne) auf; die Gesamtzahl ihrer Zähne beträgt maximal 32 (Neuweltaffen: maximal 36). Die meisten Arten haben Sitzschwielen am Hinterleib und der Daumen ist im Gegensatz zu den Neuweltaffen opponierbar, kann also den anderen Fingern gegenübergestellt werden. Die Schwanzlänge ist variabel, allerdings dient der Schwanz bei den Altweltaffen nicht als Greifschwanz. An den Fingern und Zehen befinden sich flache Nägel.

Altweltaffen sind mittelgroße bis große Primaten und im Durchschnitt größer als Neuweltaffen. Die kleinsten Vertreter sind die Zwergmeerkatzen mit 0,8 bis 1,3 Kilogramm, während männliche Gorillas 200 Kilogramm erreichen können.

Verbreitung und Lebensweise

Die Altweltaffen sind mit Ausnahme des Menschen, der eine weltweite Verbreitung erreicht hat, in den tropischen und subtropischen Regionen Afrikas (aber nicht auf Madagaskar) und Asiens verbreitet. In Asien sind sie vorwiegend in Süd- und Südostasien vertreten, ihr Verbreitungsgebiet reicht bis Japan beziehungsweise Timor. Die einzige in Europa freilebende Art ist der Berberaffe auf dem Felsen von Gibraltar, diese Population wurde aber vermutlich vom Menschen eingeführt.

Lebensraum der Altweltaffen mit Ausnahme des Menschen sind vorwiegend Wälder und andere baumbestandene Gebiete. Sie sind in Bezug auf ihren Lebensraum aber flexibler als die Neuweltaffen. So gibt es auch ausgeprägte Bodenbewohner wie den Dschelada und einige teilweise in Savannen lebende Arten.

Alle Altweltaffen sind tagaktiv. In den meisten Fällen haben sie ein komplexes Sozialverhalten entwickelt und leben in Paaren oder Gruppen. Altweltaffen ernähren sich vorwiegend von Pflanzen, in verschiedenem Ausmaß sind sie Allesfresser.

Systematik

Die Schwestergruppe der Altweltaffen sind die Neuweltaffen oder Breitnasenaffen, die in Amerika leben und unter anderem durch auseinanderragende Nasenlöcher charakterisiert sind. Gemeinsam bilden sie das Taxon der Affen (Anthropoidea oder Simiiformes). Innerhalb der Altweltaffen werden zwei rezente Überfamilien unterschieden:

• Die Geschwänzten Altweltaffen (Cercopithecoidea) besitzen meist einen Schwanz. Sie bestehen aus einer Familie, den Meerkatzenverwandten oder Hundsaffen (Cercopithecidae). Diese enthalten die meisten Affenarten Afrikas und Asiens, darunter die Meerkatzen, die Makaken, Paviane, Languren und andere.
• Die Menschenartigen (Hominoidea) sind im Gegensatz dazu schwanzlos. Neben einigen ausgestorbenen Gruppen gehören zu diesen die Gibbons und die Menschenaffen einschließlich des Menschen. In diese Gruppe wird auch der ausgestorbene und aufrecht gehende Oreopithecus eingeordnet, welcher aber nicht als Vorfahre der Menschen betrachtet wird.

Daneben sind noch einige ausgestorbene Gruppen von Altweltaffen bekannt wie die Propliopithecidae (unter anderen mit den Gattungen Propliopithecus und Aegyptopithecus), die Pliopithecidae (unter anderem mit der Gattung Pliopithecus) und Saadanius.

Das folgende Kladogramm stellt die wahrscheinlichen Verwandtschaftsverhältnisse innerhalb der Altweltaffen dar:^[1]

Gibbons (Hylobatidae)

Menschenaffen (Hominidae)

Meerkatzenartige (Cercopithecini)

Makaken (Macaca)

übrige Pavianartige

Stummelaffen (Colobini)

Schlankaffen (Presbytini)

Literatur

• Thomas Geissmann: Vergleichende Primatologie. Springer-Verlag, Berlin u. a. 2002, ISBN 3-540-43645-6.

Einzelnachweise

1. ↑ Jinchuan Xing, Hui Wang, Kyudong Han, David A. Ray, Cheney H. Huang, Leona G. Chemnick, Caro-Beth Stewart, Todd R. Disotell, Oliver A. Ryder, Mark A. Batzer 2005. A mobile element based phylogeny of Old World monkeys. Molecular Phylogenetics and Evolution 37 :872–880, doi: 10.1016/j.ympev.2005.04.015

Dianameerchatze

D Altwältaffe oder Schmalnasenaffe (Catarrhini) bilde e Verwandtschaftsgrubbe vo de Primate. In dere Grubbe wärde alli Affe vo dr Alte Wält (Eurasie und Afrika) zämmegfasst. Mä däilt sa ii in die Gschwänzte Altwältaffe (Cercopithecoidea) und die Menschenartige (Hominoidea). Zu de Menscheartige ghöört au dr Mensch.

Merkmol

D Altwältaffe häi e schmaali Naaseschäidewand mit Naaselücher, wo parallel gege vorne oder unde zäige. Usserdäm häi alli Arte e lange, chnöchrige Ghörgang und nume no zwäi vorderi Backezeen; im Ganze häi si maximal 32 Zeen, vier weniger as d Nöiwältaffe (maximal 36). Die mäiste Arte häi Sitzhornhut am Füüdle und dr Duume cha im Gegesatz zu de Nöiwältaffe de andere Finger gegenüber gstellt wärde, er isch opponierbar. D Lengi vom Schwanz isch verschiide, cha aber nid as Grifschwanz iigsetzt wärde. An de Finger und Zeeche het s flachi Neegel.

Altwältaffe si middelgroossi bis groossi Primate und im Durchschnitt gröösser as Nöiwältaffe. Die chliinsti Art si d Zwärgmeerchatze mit 0,8 bis 1,3 Kilogramm, wäärend männligi Gorilla bis zu 200 Kilogramm chönne wääge.

Süstematik

S Kladogramm undenooche stellt die woorschinlige Verwandtschaftsverheltniss innerhalb vo de Altwältaffe daar:^[1]

Gibbons (Hylobatidae)

Menschenaffe (Hominidae)

Meerchatzenartigi (Cercopithecini)

Makake (Macaca)

übrigi Pavianartigi

Stummelaffe (Colobini)

Schlankaffe (Presbytini)

Litratuur

• Thomas Geissmann: Vergleichende Primatologie. Springer-Verlag, Berlin u. a. 2002, ISBN 3-540-43645-6.

Fuessnoote

1. ↑ Jinchuan Xing, Hui Wang, Kyudong Han, David A. Ray, Cheney H. Huang, Leona G. Chemnick, Caro-Beth Stewart, Todd R. Disotell, Oliver A. Ryder, Mark A. Batzer 2005. A mobile element based phylogeny of Old World monkeys Archivlink (Memento vom 30. Septämber 2015 im Internet Archive). Molecular Phylogenetics and Evolution 37 :872–880, doi: 10.1016/j.ympev.2005.04.015

Ang Catarrhini ang isa sa dalawang mga subdibisyon ng mas mataas mga primado. Ang isa pa ang mga Bagong Daigdig na unggoy o mga platyrrhine. Ang Catarrhini ay naglalaman ng mga Lumang Daigdig na unggoy at mga bakulaw. Ang mga bakulaw ay nahahati pa sa mga mas maliit na bakulaw (mga gibbon) at mga dakilang bakulaw (na binubuo ng mga orangutan, mga gorilla, mga chimpanzee, mga bonobo at mga tao). Ang lahat ng kasapi nito ay katutubo sa Aprika at Asya. Ang mga kasapi nito ay tinatawag na mga catarrhine.

She parva-oardagh Phrimates eh Catarrhini, fer jeh daa vyn-oardagh Himiiformes. T'eh goaill stiagh Cercopithecoidea (apagyn ny Shenn Seihill) as Hominoidea (far-chynney ny h-apeyn).

Ta catarrhini (stroin cheyll) çheet er ny tuill stronney keylley cour y laare oc. My ta fammanyn oc, cha nel ad yn-ghreimmee. Ta formley feeacklagh 2.1.2.3 2.1.2.3 {displaystyle { frac {2.1.2.3}{2.1.2.3}}} oc.

T'ad laaoil. T'ad daa-vorfagh son y chooid smoo, as cha nel ad piyral. T'ad cummal ayns possan dy cadjin. T'ad dooghyssagh da'n Affrick as yn Aishey.

Smäälnöösaaben (Catarrhini) san en skööl faan a primaaten. Diar hiar a aaben faan Euraasien an Afrikoo tu. Diaram het jo uk ual-welt-aaben.

Süstemaatik

(Callitrichidae)

(Cebidae)

(Aotidae)

(Pitheciidae)

(Atelidae)

Hünjaaben (Cercopithecidae)

Gibons (Hylobatidae)

Minskenaaben (Hominidae, inkl. Minsk)

Torburun maymunlar, eski dunyo maymunlari (Catarhina) — odamsimon primatlar guruhi. Qazilma qoldiqlari neogen davri — toʻrtlamchi davrning 2yarmidan boshlab Sharqiy yarim sharda maʼlum. 4 oila: martishkasimonlar, gibbonsimonlar, pongidlar va gominidlarga boʻlinadi. 100 ga yaqin turi bor. Torburun maymunlar (yoʻgʻon gavdalilardan tashqari) burun boʻshligʻi toʻsigʻi tor, burun teshiklari oʻzaro yaqinlashgan va pastga qaragan. Jun qoplami va tanasining ayrim kiyemlari baʼzan rangli. Bosh miyasi yaxshi rivojlangan. Daraxtda va yerda yashaydi. Oʻsimlikxoʻr yoki hammaxoʻr.

Oila yoki tuda boʻlib hayot kechiradi. Koʻpchilik turlari tutqunlikka tez koʻnikadi.

Uskonosni majmuni (Catarrhini) su, uz širokonosne majmune (Platyrrhini) jedna od dvije subdivisizije viših primata. Uključuju repate majmune Starog svijeta i velike majmune, od kojih se potonji dalje dijele u male majmune ili gibone i velike majmune (Hominidae) u kojima su orangutani, gorile, čimpanze (uključujući i vrstu bonobo) i ljudi. Svi su porijeklom iz Afrike i Azije. Članovi ovog parvorda se nazivaju katarini.

Opis

Determinantna razlika između novosvjetskih platirina (širokonosnih majmuna) i starosvjetskih katarina (uskonosnih majmuna) je oblik noseve. Platyrrhini (grč. platu- = ravan + -rhin = nos ) imaju nosnice koje usmjerene ustranu, dok Catarrhini (grč. kata- = dolje, ispod + -rhin = nos) imaju nozdrve prema dolje. Catarrhini također nikada nemaju repove za prihvatanje, i imaju ravne nokte i nokte na nogama i cjevaste vantimpnske ušne kosti i osam, a ne dvanaest, premolara, što im daje zubnu formulu:formulu:

• gornji = 2.1.2.3.
• donji= 2.1.2.3.

Većina vrsta skupine Catarrhini ispoljavaju značajan spolni dimorfizam i ne formiraju „bračne veze“. Većina, ali ne i sve, vrsta žive u društvenim grupama.^[1] i imaju šake za hvatanje (s izuzetkom dvonožnih ljudi) za hvatanje nogama.

Veliki majmuni – i u tradicionalnoj i u filogenijskoj nomenklaturi – isključivo su vrste grupe Catarrhini . U tradicionalnoj upotrebi, majmun opisuje bilo bezrepe, velike, obično prizemne vrste Catarrhini. "Veliki majmuni" mogu se naći kao dio zajedničkog imena tih vrsta, kao što je berberski majmun (divlji makak). U filogenijskoj upotrebi, izraz majmun se odnosi samo na natporodicu Hominoidea (Antropoidi). Ova grupa se sastoji se od dvije porodice: Hylobatidae ili mali bezrepi majmuni ili giboni i Hominidae – veliki majmuni, uključujući orangutane, gorile, čimpanze i Homo sapiens sapiens, sa izumrli rodovima, kao što su predljudski Australopithecinae i gigantski orangutanu srodni Gigantopithecus.

Evolucija i mogući preci

Raniji nalazi i pretpostavke

Prema ranim nalazima, na jednoj od značajnijih raskrsnica u filogenetskoj diversifikaciji primata vjerovatno su se našli oblici reda Plesiadapiformes, (sa porodicama Plesiadapidae, Carpolestidae, Paromomydae, Picrodontidae i Saxonellidae). Najstariji (oko 65 miliona godina) poznati protoprimat opisan je kao Purgatorius. Osim njega, od praprimata ovog reda, posebno su zanimljivi sjevernoamerički Carpodaptes, Picrodus i Palaechton, te evropski Plesiadapis i Saxonella. Postoje argumentirani nagovještaji (oblik lobanje i kutnjaka) da su se, nakon toga, iz općeg stabla praprimata, najprije izdvojili pralemuri, preko skupine koja je približno imala osobine oblika Anagale (oligocen, Mongolija).^[2]

Moguće je da prvi tarzoidi (avetnjaci) evoluirali iz neke grupe primitivnih lemura. Mnogo je, međutim, raširenije mišljenje da oni nikada nisu prošli kroz lemuroidnu fazu i da su se presudni događaji u filogenetičkoj diversifikaciji tarzijusa i lemura zbili nešto ranije, na rszini današnjim tupajama (Tupaiidae) sličnih protoprimata. Još uvijek nema pouzdanih podataka o zajedničkoj prošlosti repatih i majmuma Starog i Novog svijeta. Naime, fosili najprimitivnijih lemurolikih primata − (pralemura), svrstani su u pleistocenske Adapidae, dok su tarsiusoliki obuhvaćeni porodicom Omomidae, Fosili pripadnika ovih skupina su otkriveni sami u Holarktiku, pri čemu su Adapidae bile vezane za evroazijski područje, a Omomidae za američko kopno. Tipski predstavnici adapida su Adapis i Pronycticebus, a američkih − Notarctus i Smilodectes.

Sa paleontološke tačke gledišta, među omomidama najzanimljiviji Omomis, Tetonius (S. Amerika i Necrolemur (Evropa). Najbolje očuvani su ostaci oblika Notharctus i Adapis. Ta stvorenja su bila veličine današnjih lemura, ali nešto manje lobanjske zapremine i primitivnijeg zubala. Vjeruje se da je skupina adapida bila među precima ishodišne grane današnjih majmuna Novog svijeta. To posebno ubledljivo nagovještavaju njihove relacije sa fosilima (iz oligocena i miocena) praprimata iz J. Amerike, kao što su: Branisella, Homunculus, Trembacebus, Dolichocebus, Stirtonia, Neosaimiri, Cebupithecia i drugi. Pronađeni su fosili tarzoidnih primata, koji ispoljavaju uočljiv uspon prema cinomorfnoj i antropomorfnoj konstituciji. Pretpostavlja se da svi majmuni Starog svijeta (Cercopithecidae, Hylobatidae, Pongidae i Hominidae) potiču iz grupe anatomski „uopćeno“ građenih pratazoida, kojima su, među ostalim, pripadali i oblici Teilhardina (oligocen Egipta). Među njima se Apidium, Moeripithecus i Oligopithecus ( a nerijetko i Parapithecus) ubrajaju u neposredne fosilne pretke psetolikih majmuna, dok je ostalo otvoreno pitanje da li tu pripadaju i Amphipithecus i Pondaungia (gornji eocen Burme) ili bi ih trebalo uvrstiti u prelaznu fazu evolucije ka zajedničkim precima antropomorfnih majmuna.

U donjeoligocenskim slojevima Afrike, međutim, nađeni su fosilni ostaci primata koji su nedvojbeno imali niz osobina današnjih viših uskonosnih majmuna iz porodica Hylobatidae (giboni i Pongidae (orangutani). Među takvim oblicima, redovno se pominju Parapithecus i Aegyptopithecus, sa zubalom kao u suvremenih bezrepih – velikih majmuna (orangutani, čimpanze i gorile), iako se prvopomenuti oblik često ubraja i u predačku skupini psetolikih repatih majmuna, a drugi u fosilni rod Dryopithecus. U direktne predačke forme čovjekolikih primata svrstava se i gibonoliki Propliopithecus, od kojeg, vjerovatno preko oblika tipa Limnopithecus i Pliopithecus vode porijeklo današnji giboni. Međutim, prema nekim procjenama, propliopitek bi mogao biti i predak pomenutog egiptopiteka ili čak forma driopiteka, sa naglašenijim hominoidnim osobinama.^{[3][4] [4][2][5][6][7][8]}

Prema najnovijim istračivanjima, skonosni majmuni su se odvojili od širokonosnih prije oko 35 miliona godina. Glavnina njihove divizije se pojavila prije oko 25 miliona godina, a giboni su se (od velikih majmuna, uključujući i ljude) izdvojili prije oko 15-19 miliona godina.^[9]

Noviji nalazi mogućih predaka

Maja 2005. otkrivena su tri nova primatska fosila na brdu Bugti (''Bugti Hill'') u Pakistanu. Smatra se da su ovi nalazi zatvorili mnoge misterije o prošlosti primata. Jedna od tih tajni je otkrivena 2001. godine, kada je otkriven rani primat Bugtilemur, što je osnažilo pretpostavku da su lemuri došli iz Azije, a ne iz Afrike.^[10][11]

Tri praprimata: Bugtipithecus inexpectans, Phileosimias kamali, i Phileosimias brahuiorum datiraju do oligocena prije 30 miliona godina – kada su majmni dominirala samo u Africi majmuni To su bile mali lemuri nalik uskonosnim majmunima koji su napredovali u drevnim tropskim kišnim prašumama. Moguće je da su ovi azijski oblici bili slijepa grana evolucije,tj. bočna grana grupe Eosimias. Druga nova otkrića mogućih fosilnih katarinolikih primata potiču iz Kine, Tajlanda i Burme.^[12][13][14]

Zanimljivo je zapaziti da pomenuti novi nalazi ne opovrgavaju ranije pretpostavke o azijskom porijeklu pralemura, nego ih učvršćuju novim materijalnim dokazima, opisujući nove „vrste“ u različitim dijelovima Azije (prva nalazišta su bila u Mongoliji).

Klasifikacija

Uskonosni majmuni su se odvojili od širokonosnih prije oko 35 miliona godina. Glavnina njihove divizije se pojavila prije oko 25 miliona godina, a giboni su se (od velikih majmuna, uključujući i ljude) izdvojili prije oko 15-19 miliona godina.^[9]

• Red Primates
  • Podred Strepsirrhini: lemuri, lori, etc.
  • Podred Haplorhini: tarzijusi (avetnjaci), repati i bezrepi majmuni
    • Infrared Tarsiiformes
      • Familija Tarsiidae: tarzijusi (avetnjaci)
    • Infrared Simiiformes: simije ili viši primati
      • Parvordo Catarrhini
        • Superfamilija Cercopithecoidea, majmuni Starog svijeta
          • Familija Cercopithecidae: majmuni Starog svijeta
        • Superfamilija †Propliopithecoidea
          • Familija †Propliopithecidae (uključujući Aegyptopithecus)
        • Superfamilija †Saadanioidea
          • Familija †Saadaniidae
        • Superfamilija Hominoidea
          • Familija Hylobatidae: gibbons
          • Familija Hominidae: veliki majmuni (uključujući ljude)
      • Parvordo Platyrrhini: majmuni Novog svijeta

Također pogledajte

• Čovjekoliki majmuni
• Veliki majmuni
• Giboni
• Orangutani
• Gorile
• Čimpanze
• Ljudi

Reference

Κατάρρινοι (μικροτάξη: Catarrhini) ονομάζεται μία από τις δύο υποδιαιρέσεις των ανώτερων πρωτευόντων (ή άλλη είναι η μικροτάξη Πλατύρρινοι ή μαϊμούδες Νέου Κόσμου). Αποτελείται από τα Κερκοπιθηκοειδή (μαϊμούδες Παλαιού Κόσμου) και τους πιθήκους (δηλαδή τις οικογένειες Ανθρωποειδή και Υλοβατίδες). Αυτές οι ομάδες περιλαμβάνουν είδη όπως οι ουρακοτάγκοι, οι γορίλες, οι άνθρωποι, ο χιμπαντζήδες, οι γίββωνες και άλλοι. Όλα τα είδη είναι ενδημικά στην Αφρική και την Ασία.

Περιγραφή

Όπως και οι πλατύρρινοι (με εξαίρεση το γένος Aotus), οι κατάρρινοι είναι ημερόβια ζώα.^[1]

Οι πίθηκοι δεν έχουν ουρές.^[2] Οι ουρές των κερκοπιθηκοειδών δεν είναι συλληπτήριες, αλλά βοηθούν στην ισορροπία. Οι κατάρρινοι έχουν επίπεδα νύχια.^[1] Έχουν συλληπτήρια χέρια, και όλοι εκτός από τους ανθρώπους έχουν επίσης συλληπτήρια πόδια.^[3] Ο οδοντικός τους τύπος είναι 2.1.2.3 2.1.2.3 {displaystyle { frac {2.1.2.3}{2.1.2.3}}} .^[1]

Τα περισσότερα είδη παρουσιάζουν σημαντικό φυλετικό διμορφισμό, και τα περισσότερα, αλλά όχι όλα, ζουν σε κοινωνικές ομάδες.

Ταξινόμηση και εξέλιξη

Οι πίθηκοι και οι μαϊμούδες Παλαιού Κόσμου (κερκοπιθηκοειδή) διασπάστηκαν από την εξελικτική πορεία των μαϊμούδων Νέου Κόσμου (πλατύρρινοι) περίπου 35 εκατομμύρια χρόνια πριν. Η μεγαλύτερη διαίρεση μέσα στην ομάδα των κατάρρινων συνέβη περίπου 25 εκατομμύρια χρόνια πριν, με τους γίββωνες να αποσπούνται από την εξελικτική πορεία των μεγάλων πιθήκων (στους οποίους συμπεριλαμβάνονται και οι άνθρωποι) περίπου 15-19 εκατομμύρια χρόνια πριν.^[4]

• Τάξη Πρωτεύοντα (Primates)
  • Υποτάξη Στρεψίρρινοι (Strepsirrhini): όλοι οι προσιμιίδες εκτός από τους τάρσιους
  • Υποτάξη Απλόρρινοι (Haplorrhini): τάρσιοι, μαϊμούδες και πίθηκοι
    • Ανθυποτάξη Ταρσιόμορφα (Tarsiiformes)
      • Οικογένεια Ταρσιίδες (Tarsiidae): τάρσιοι
    • Ανθυποτάξη Σιμιόμορφα (Simiiformes): σιμιίδες
      • Μικροτάξη Κατάρρινοι (Catarrhini)
        • Υπεροικογένεια Κερκοπιθηκοειδή (Cercopithecoidea)
          • Οικογένεια Κερκοπιθηκίδες (Cercopithecidae) : μαϊμούδες Παλαιού Κόσμου
        • Υπεροικογένεια †Propliopithecoidea
          • Οικογένεια †Propliopithecidae (περιλαμβάνει τον Αιγυπτοπίθηκο)
        • Υπεροικογένεια †Saadanioidea
          • Οικογένεια †Saadaniidae
        • Υπεροικογένεια Ανθρωποειδή (Hominoidea): πίθηκοι
          • Οικογένεια Υλοβατίδες (Hylobatidae): γίββωνες ή «μικροί πίθηκοι»
          • Οικογένεια Ανθρωπίδες (Hominidae): «μεγάλοι πίθηκοι» (συγκαταλέγονται και οι άνθρωποι)
      • Μικροτάξη Πλατύρρινοι (Platyrrhini): μαϊμούδες Νέου Κόσμου

Παραπομπές

• Sellers, Bill (20 Οκτωβρίου 2000). «Primate Evolution» (PDF). Αρχειοθετήθηκε (PDF) από το πρωτότυπο στις 29 Οκτωβρίου 2008. Ανακτήθηκε στις 21 Αυγούστου 2010.

• Disotell, T. R.; Noviello, C. M.; Raaum, R. L.; Sterner, K. N.; Stewart, C. (2005). "Catarrhine primate divergence dates estimated from complete mitochondrial genomes: concordance with fossil and nuclear DNA evidence". J. Hum. Evol. (48): 237-257.

Тесноносни мајмуни (науч. Catarrhini) — парвoред на примати. Заедно со широконосните мајмуни влегуваат во инфраредот на вистински мајмуни, а заедно со аветите го образуваат подредот на сувоносни мајмуни.

Тесноносните мајмуни може да се поделат на три главни групи:

• парапитекуси (Parapithecoidea) — целосно изумрена група на тесноносни мајмуни;
• кучелики мајмуни (Cercopithecoidea) — голема група на тесноносни примати кои живеат во Африка, Азија и Европа (Гибралтар);
• хоминоиди (Hominoidea) — виши мајмуни, во кои систематски припаѓа и модерниот човек.

Сите тесноносни мајмуни се дневни животни. За сите е карактеристична сложена социјална организација. Речиси сите тесноносни, освен толстотелите, имаат тесна носна преграда, а ноздрите се насочени надолу. Големината на телото се движи од 35 cm (Callibella humilis) до 175 cm (горила). Мозокот е добро развиен. Забите се 32 на број. Приматите се исхрануваат најмногу со мешана храна од која преовладува растителната, поретко се инсектојадни. Поради мешаната исхрана, желудникот кај нив е едноставен. Забите се од четири типа — секачи, песјаци, предкатници и катници; катниците се со 3-5 запци. Кај приматите постои целосна смена на забите — од млечни во трајни. Имаат грлени торбички. Опашката кај повеќето е долга, но таа никогаш не се користи за фаќање на гранките или други објекти (т. е. таа не е прехензивна). Кај некои претставници (лапундер, мандрил) опашката е кратка или отсуствува (магот, човеколик мајмун).

Приматите поседуваат добро развиени петпрсни фаќачки екстремитети кои се приспособени за движење по гранките на дрвјата. За сите примати е карактеристична сличноста на клучната коска и целосното раздвојување на лакотната и палечната коска, што ја овозможува подвижноста и разновидноста на движењата кои може да се изведат со предните екстремитети. Палецот е подвижен и кај многу видови може да биде поставен спротивно на останатите прсти. Краевите од фалангите на прстите се снабдени со нокти. Кај тие форми на примати кои имаат канџовидни нокти или поседуваат канџи на прстите, палецот секогаш има зарамнет нокт. Влакнестиот покров на телото и некои региони од кожата понекогаш се светло обоени. Кај нижите тесноносни мајмуни постојат лицеви торбички и седални перничиња. Тие се распространети во Африка и Азија на Арапскиот Полуостров, во Јужна и Југоисточна Азија, Кина и Јапонија. Еден вид на тесноносен мајмун, магот, се среќава дури и во Европа (Гибралтар). Живеат во стада или семејни групи.

The parvorder Catarrhini /kætəˈraɪnaɪ/, catarrhine monkeys, Old World anthropoids, or Old World monkeys, consists of the Cercopithecoidea and apes (Hominoidea). In 1812, Geoffroy grouped those two groups together and established the name Catarrhini, "Old World monkeys", ("singes de l'Ancien Monde" in French).^{[4][3][5][2][6]} Its sister in the infraorder Simiiformes is the parvorder Platyrrhini (New World monkeys).^[2] There has been some resistance to directly designate apes (and thus humans) as monkeys despite the scientific evidence, so "Old World monkey" may be taken to mean the Cercopithecoidea or the Catarrhini.^{[4][7][8][9][10][6][11][12][13][14]} That apes are monkeys was already realized by Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon in the 18th century.^[3] Linnaeus placed this group in 1758 together with what we now recognise as the tarsiers and the New World monkeys, in a single genus "Simia" (sans Homo).^[15] The Catarrhini are all native to Africa and Asia. Members of this parvorder are called catarrhines.

The Catarrhini are the sister group to the New World monkeys, the Platyrrhini.^{[16][17][18][19]} Some six million years before the ape - Cercopithecoidea bifurcation, the Platyrrhini emerged within "monkeys" by migration to South America from Afro-Arabia (the Old World), likely by ocean.

Description

The technical distinction between the New World platyrrhines and Old World catarrhines is the shape of their noses. The platyrrhines (from Ancient Greek platy-, "flat", and rhin-, "nose") have nostrils which face sideways. The catarrhines (from Ancient Greek katà-, "down", and rhin-, "nose") have nostrils that face downwards. Catarrhines also never have prehensile tails, and have flat fingernails and toenails, a tubular ectotympanic (ear bone), and eight, not 12, premolars, giving them a dental formula of 2.1.2.32.1.2.3,^[20] indicating 2 incisors, 1 canine, 2 premolars, and 3 molars on each side of the upper and lower jaws.

Most catarrhine species show considerable sexual dimorphism and do not form a pair bond. Most, but not all, species live in social groups. Like the platyrrhines, the catarrhines are generally diurnal,^[20] and have grasping hands and (with the exception of bipedal humans) grasping feet.

The apes – in both traditional and phylogenic nomenclature – are exclusively catarrhine species. In traditional usage, ape describes any tailless, larger, and more typically ground-dwelling species of catarrhine. "Ape" may be found as part of the common name of such species, such as the Barbary ape. In phylogenic usage, the term ape applies only to the superfamily Hominoidea. This grouping comprises the two families Hylobatidae, the lesser apes or gibbons, and Hominidae, the great apes, including orangutans, gorillas, chimpanzees, bonobos, humans, and related extinct genera, such as the prehuman australopithecines and the giant orangutan relative Gigantopithecus.

Classification and evolution

According to Schrago & Russo, New World monkeys split from their Old World kin about 35 million years ago (Mya). They use the major catarrhine division between cercopithecoids and hominoids of about 25 Mya (which they argue is strongly supported by the fossil evidence), as a calibration point, and from this also calculate the gibbons separating from the great apes (including humans) about 15-19 Mya.^[21]

According to Begun and Harrison, the Catarrhini split from their New World monkey kin about 44 - 40 Mya, with the first catarrhines appearing in Africa and Arabia, and not appearing in Eurasia (outside Arabia) until 18-17 Mya.^[22]

Catarrhini lost the enzyme Alpha-galactosidase, present in all other mammal lineages, sometime after the split from platyrrhini. It is hypothesized that an ancient pathogen containing Alpha-galactosidase may be responsible, as only individuals with mutations that "turned off" the gene for Alpha-galactosidase would have produced antibodies against the pathogen and survived.^[23][24]

The distinction between apes and monkeys is complicated by the traditional paraphyly of monkeys: apes emerged as a sister group of Old World monkeys in the catarrhines, which are a sister group of New World monkeys. Therefore, cladistically, apes, catarrhines and related contemporary extinct groups such as Parapithecidae are monkeys as well, for any consistent definition of "monkey". "Old World Monkey" may also legitimately be taken to be meant to include all the catarrhines, including apes and extinct species such as Aegyptopithecus, in which case the apes, Cercopithecoidea and Aegyptopithecus emerged within the Old World Monkeys. Although the colloquial usage of terms like ape and monkey in English reflects a misconception about their true biological relationship, this is not the case in some other languages; for example, in Russian, the same term is used to describe all simians, both with and without tails, including apes.^[25]

• Order Primates^[1]
  • Suborder Strepsirrhini: lemurs, lorises, etc.
  • Suborder Haplorhini: tarsiers + monkeys, including apes
    • Infraorder Tarsiiformes
      • Family Tarsiidae: tarsiers
    • Infraorder Simiiformes : simians (monkeys, including apes), or higher primates
      • Parvorder Catarrhini
        • Superfamily †Propliopithecoidea
          • Family †Propliopithecidae (includes Aegyptopithecus)
        • Superfamily †Pliopithecoidea
          • Family †Dionysopithecidae
          • Family †Pliopithecidae
        • Superfamily †Dendropithecoidea
          • Family †Dendropithecidae
        • Superfamily †Saadanioidea
          • Family †Saadaniidae
        • Superfamily Cercopithecoidea
          • Family Cercopithecidae
        • Superfamily Hominoidea : apes
          • Family Hylobatidae: gibbons
          • Family Hominidae: great apes (including humans)
      • Parvorder Platyrrhini: New World monkeys

Cladogram

Below is a cladogram with extinct species in which the crown Catharrhini, which emerged in the Propliopithecoidea.^{[26][27][28][29][30][31]} Also, Saadanioidea is sister of the Cercopithecoidea rather than of the Crown Catarrhini here. It is indicated how many million years ago (Mya) the clades diverged into newer clades.

Platyrrhini

Oligopithecidae (†34 Mya)

Taqah Propliopithecid (†31)

Propliopithecus (†30)

Aegyptopithecus (†30)

Kamoyapithecus (†25)

Pliopithecoidea (†6)

Micropithecus (†17)

Hominoidea

Saadanioidea (†28)

Victoriapithecinae (†19)

Crown Cercopithecoidea

The Platyrrhini may have emerged in e.g. the Oligopithecidae.^[32] The Saadanioidea may be sister to the Propliopithecoidea s.s., and Micropithecus may be sister to the Taqah Propliopithecids.^[33]

References

• Sellers, Bill (2000-10-20). "Primate Evolution" (PDF). Retrieved 2010-08-21.
• Raaum, Ryan L.; Sterner, Kirstin N.; Noviello, Colleen M.; Stewart, Caro-Beth; Disotell, Todd R. (2005). "Catarrhine primate divergence dates estimated from complete mitochondrial genomes: Concordance with fossil and nuclear DNA evidence". Journal of Human Evolution. 48 (3): 237–257. doi:10.1016/j.jhevol.2004.11.007. PMID 15737392.

Data related to Catarrhini at Wikispecies

Katarinoj estas mikroordo nome unu el la du subdividaĵoj de pli altaj primatoj (kies alia subdividaĵo estas la Amerikaj simioj aŭ platirinoj). Ĝi enhavas la malnovmondajn simiojn kaj la grandsimiojn; la lastaj el kiuj estas siavice plue dividataj en la malgrandaj grandsimioj (gibonoj) kaj la grandsimioj , konsistaj el orangutanoj, goriloj, ĉimpanzoj, bonoboj, kaj homoj. Ili estas ĉiuj indiĝenaj de Afriko kaj Azio. Membroj de tiu mikroordo estas nomataj catarrhines aŭ Katarinoj.

Taksonomio

• ORDO PRIMATOJ
  • Subordo Strepsirinoj: lemuroj, lorisoj, ktp.
  • Subordo Haplorinoj: tarsioj, simioj, grandsimioj
    • Infraordo Tarsioformaj
      • Familio Tarsiedoj: tarsioj
    • Infraordo Simioformaj: simioj, grandsimioj
      • Mikroordo Platirinoj: Amerikaj simioj
        • Familio Kalitriksedoj: kalitriksoj, tamarinoj
        • Familio Cebedoj: kapuĉuloj, sciursimioj
        • Familio Aotedoj: noktosimioj
        • Familio Piteciedoj: sakioj, barbosakioj, uakarioj, kaliceboj
        • Familio Ateledoj: hurluloj, aransimio, kaj lansimioj
      • Mikroordo KATARINOJ Malnovmondaj antropoidoj
        • Superfamilio Cercopithecoidea: Malnovmondaj simioj
          • Familio Cerkopitekedoj
        • Superfamilio Homoideoj: grandsimioj
          • Familio Hilobatedoj: malgrandaj grandsimioj (gibonoj)
          • Familio Homedoj: grandsimioj kaj homoj

Referencoj

• . Primate Evolution (PDF) (2000-10-20). Alirita 2010-08-21.

• Disotell T. R., Noviello C. M., Raaum R. L., Sterner K. N., Stewart C. (2005). “Catarrhine primate divergence dates estimated from complete mitochondrial genomes: concordance with fossil and nuclear DNA evidence”, J. Hum. Evol. 48 (3), p. 237–257. doi:10.1016/j.jhevol.2004.11.007.

Los catarrinos (Catarrhini, del griego κατά katá, "hacia abajo" y ρινος rhinós, "nariz") son un parvorden de primates simiiformes cuya principal característica es tener los orificios nasales abiertos hacia abajo y separados por un delgado tabique nasal. Además tienen treinta y dos dientes, nalgas cubiertas por callosidades de colores vivos y cola no prensil o que falta. Se denominan con frecuencia simios del Viejo Mundo, en contraposición a los platirrinos o simios del Nuevo Mundo.

Evolución

Los catarrinos (monos del Viejo Mundo) se separaron de los platirrinos (monos del Nuevo Mundo) hace entre treinta y cinco y cuarenta millones de años.

La divergencia entre las dos Superfamilias (cercopitécidos y hominoideos) habría sucedido hace entre veinticinco y treinta millones de años, pero no han aparecido fósiles de más de veinticinco millones de años para comprobarlo; concretamente, el cercopitécido más antiguo conocido es Nsungwepithecus y el hominoideo más antiguo conocido es Rukwapithecus, ambos encontrados en la Formación Nsungwe, en la parte occidental del Gran Valle del Rift, en Tanzania.^[1]​

Respecto a los gibones, estos se separaron de los grandes simios, incluidos los humanos, hace cerca de quince a diecinueve millones de años.^[2]​

Clasificación

Los catarrinos está conformado por veintinueve géneros y 163 especies vivientes.

• Orden Primates^[3]​^[4]​
  • Suborden Strepsirrhini
  • Suborden Haplorrhini
    • Infraorden Tarsiiformes
      • Familia Tarsiidae
    • Infraorden Simiiformes
      • Parvorden Catarrhini
        • Superfamilia Cercopithecoidea
          • Familia Cercopithecidae
        • Superfamilia †Dendropithecoidea
          • Familia †Dendropithecidae
        • Superfamilia Hominoidea
          • Familia Hylobatidae
          • Familia Hominidae
        • Superfamilia †Proconsuloidea
          • Familia †Proconsulidae
        • Superfamilia †Propliopithecoidea^[5]​
          • Familia †Propliopithecidae
        • Superfamilia †Saadanioidea^[5]​
          • Familia †Saadaniidae
      • Parvorden Platyrrhini

Véase también

• Primates fósiles
• Listado de primates

Referencias

Katarrinoak dira primateen barruko Catarrhini parvorden edo multzokatzea osatzen duten tximinoen multzoa. Simiiformes infraordena banatzen den bi taldeetako bat dira. Mundu Zaharreko tximinoak (Cercopithecoidea) eta gizakiekin harremanetan daudenak (Hominoidea) barnebiltzen ditu. Azken hay Hylobatidae edo giboietan eta Hominidae edo tximino handien artean baantzen da. Lehen gizakiei bere familia ematen zitzaion eta bere ahaide guztiak Pongidaen sartu, baina hau parafiletikoa da. Haplorrhiniren barruko azpiorden bat dira, Tarsiiformes eta Platyrrhinirekin batera (azken hauek Ameriketan bizi diren tximinoak).

Catarrhinik sudur estua esan nahi du, sudurzuloak beherantz orientaturik baitaude. Platyrrhini bezala (Aotus generoa kenduta) egunez bizi dira. Isatsak baldin badituzte ezin dira tolestu. Azkazalak lauak dira.

Taxonomia

Cercopithecinae

Colobinae

Hylobatidae

Hominidae

Espezie gehienek dimorfismo sexuala dute. Gehienak, baina ez guztiak, talde sozialetan bizi dira. Afrika eta Asian aurki daitezke, eta gizakia mundu osoan zehar.

Vanhan maailman apinat (Catarrhini) on Afrikasta ja Aasiasta kotoisin olevien apinoiden (Simiiformes) yhteisnimitys.

Yläheimot

• Cercopithecoidea – vanhan maailman häntäapinat. Ryhmään kuuluu 253 lajia häntäapinoiden heimosta (Cercopithecidae), muun muassa makakit ja paviaanit.
• Hominoidea – ihmisapinat. Ryhmään kuuluu 19 lajia gibbonien (Hylobatidae) ja ihmisapinoiden (Hominidae) heimoista muun muassa oranki‚ gorillat, bonobo, simpanssi ja ihminen.

Les Catarhiniens ou Catarrhiniens (Catarrhini), du grec cata, vers le bas, et rhinos, nez, sont un clade de primates simiiformes regroupant les espèces traditionnellement désignées comme étant les « singes de l'Ancien Monde » (y compris l'espèce humaine). Les représentants non humains des Catarhiniens peuplent essentiellement l'Afrique et l'Asie, par opposition aux Platyrhiniens, ou « singes du Nouveau Monde », que l'on trouve en Amérique du Sud et en Amérique centrale.

Caractéristiques

Les Catarhiniens sont caractérisés par une face courte et verticale^[1], des narines rapprochées car séparées par une fine cloison, ouvertes vers le bas (d'où l'étymologie du nom). Les Platyrhiniens au contraire possèdent des narines orientées latéralement et largement séparées. Ils ont un organe de Jacobson non fonctionnel. Leur os frontal et sphénoïde sont en contact, contrairement à leur os pariétal et zygomatique, ce dernier caractère étant plésiomorphe. Leur région auditive est caractérisée par le tube osseux de l'oreille, l'ectotympanique (en) qui s'étend latéralement. Leurs ongles de main et de pied sont plats. Beaucoup de Catarhiniens ont un mode de vie diurne qui préfigure celui de l'homme (actifs le jour, ils dorment la nuit). Les Catarhiniens encore vivants incluent des espèces plus folivores et plus terrestres qu'arboricoles^[2].

Les plus anciens fossiles connus de Catarhiniens sont Eosimias (-46 millions d'années)^[3], Afrasia djijidae (en)(-37 millions d'années)^[1], Catopithecus (en)(-36 millions d'années), Propliopithecus et Aegyptopithecus (-34 millions d'années), Saadanius (-28 millions d'années).

Leur mâchoire est caractérisée par l'implantation verticale des incisives, de leur couronne en forme de spatule, de l’importante élévation de la branche horizontale de la mandibule^[1]. Leur denture présente une prémolaire en moins (32 dents au lieu de 36 chez les Platyrhiniens) tandis que leurs prémolaires restantes présentent deux racines, caractère plésiomorphe. Cette perte de la prémolaire est déjà acquise chez Catopithecus il y a 36 Ma, ce qui indique que les Catarhiniens et les Platyrhiniens ont divergé avant cette période.

Acquise il y a 40 Ma alors qu'ils ont une face prognathe, cette denture explique que les hommes actuels ont des problèmes avec leurs dents : la formule dentaire est restée identique alors que la taille de la mâchoire a rétréci au cours de l'évolution dans la lignée menant à l'homme, si bien que le manque de place pour la troisième molaire est à l'origine d'une plus grande fréquence d'extractions des dents de sagesse et d'agénésie dentaire^[4].

Les Catarhiniens ont une vision trichromatique, ils possèdent trois sortes de cônes : M, L et S pour le vert, le rouge et le bleu. La duplication en M et L ne s'est pas déroulée chez les Platyrhiniens et leur vision est en général^[5] dichromatique. Ces gènes proviennent d'un gène ancestral codant une opsonine.

Classification

Familles actuelles

Liste des familles actuelles, calqué sur ITIS^[6]:

• super-famille Cercopithecoidea Gray, 1821 :
  • Cercopithecidae Gray, 1821
• super-famille Hominoidea Gray, 1825 : (les Grands singes)
  • Hominidae Gray, 1825 – les Hominidés, avec l'Homme
  • Hylobatidae Gray, 1871 – les Gibbons

• Cercopithecidae : Babouin hamadryas

• Cercopithecidae : Colobe

• Hylobatidae : Hylobates lar

• Hylobatidae : Symphalangus syndactylus

• Hominidae : Homo sapiens et Pan troglodytes

• Hominidae : Gorilla gorilla, le Gorille de l’ouest

• Hominidae : Pongo pygmaeus, l’Orang-outan

Phylogénie

Pour l'histoire évolutive des Catarhiniens au sein des singes, voir le chapitre dédié sur la page des Simiformes.

Phylogénie des familles de singes, d'après Perelman et al. (2011)^[7] et Springer et al. (2012)^[8] :

Cercopithecidae (Babouin, Macaque, Colobe…)

Hylobatidae (Gibbon)

Hominidae (Orang-outan, Gorille, Chimpanzé et Homme)

Cebidae (Sapajou, Singes-écureuil, Ouistiti, Tamarin…)

Pitheciidae (Saki, Ouakari, Titi…)

Atelidae (Atèle, Singe-hurleur…)

Taxons fossiles

Le groupe des Catarhiniens présente les trois formes fossiles suivantes^[9] :

1. Oligopithèque :

• Vers 34 millions d’années.
• Quadrupède catarhinien, analogue aux Cynomorphes actuels, comme les babouins.
• 32 dents à 4 cuspides (saillants d’abrasion sur les molaires).
• Se nourrit de feuilles et d’insectes.

2. Pro-Pliopithèque :

• Anthropomorphe orienté vers les gibbons ou les Ponginés.

3. Aegyptopithèque :

• Vers 34 millions d’années.
• Frugivore arboricole.
• 27 cm³ de capacité crânienne.
• Développement d'une crête sagittale, allongement frontal, prognathisme facial et aire visuelle plus large. (Ces caractéristiques permettent de le classer parmi les Anthropomorphes).

Notes et références

Voir aussi

Catarrhini é unha das dúas subdivisións da infraorde dos Siimiformes, os primates superiores ou simios. Abrangue aos monos do Vello Mundo e aos Hominoidea, os cales teñen as divisións de xibóns e os Hominidae (orangutáns, gorilas, chimpancés, bonobos e humanos). Son todos nativos de África e Asia. Aos membros desta pavorde chámaselles catarrhinos.

Clasificacións e evolución

Os Hominoidea e os monos do Vello Mundo escindíronse dos monos do Novo Mundo hai arredor de 35 millóns de anos. A principal escisión do grupo catarrhine ocorreu hai 25 millóns de anos, cando se separaron os xibóns dos outros grandes simios (incluídos os humanos), hai 15-19 millóns de anos^[1].

• Orde Primates^[2]
  • Suborde Strepsirrhini: lémures, lorises etc.
  • Suborde Haplorhini: társios, monos e Hominoidea
    • Infraorde Tarsiiformes
      • Familia Tarsiidae: társios
    • Infraorde Simiiformes: Hominoidea (simios) ou primates superiores
      • Parvorder Catarrhini
        • Superfamilia Cercopithecoidea, monos do Vello Mundo
          • Familia Cercopithecidae: monos do Vello Mundo
        • Superfamilia †Propliopithecoidea
          • Familia †Propliopithecidae (inclúe a Aegyptopithecus)
        • Superfamilia †Saadanioidea
          • Familia †Saadaniidae
        • Superfamilia Hominoidea
          • Familia Hylobatidae: xibóns
          • Familia Hominidae: grandes simios (incluídos os humanos)
      • Parvorde Platyrrhini: monos do Novo Mundo

Notas

Catarrhini, nazvani još i uskonosci su pared unutar podreda Haplorrhini.

Oni žive u Africi, Europi i Aziji, ali osim ljudi, koji su isto dio ove grupe, ne nastanjuju Ameriku, Australiju i Antarktiku. Razdvajanjem Afrike od Južne Amerike uslijed razdvajanja kontinentalnih ploča, razvijaju se odvojeno od majmuna Novog svijeta.

Ova se skupina dijeli na dvije recentne natporodice:

• Repati majmuni Starog svijeta (Cercopithecoidea) imaju, što se može razumjeti već iz ovog naziva, rep. U ovoj natporodici je samo jedna porodica, Cercopithecidae, ili, psoliki majmuni kako su ih ranije nazivali. Ovoj porodici pripada najveći dio vrsta primata Afrike, Azije i Europe, među njima je rod Cercopithecus, makaki kao jedini rod primata iz podporodice Cercopithecinae koja živi prvenstveno u Aziji, pavijani i languri.
• Hominidea su suprotno gore nabrojanim, bezrepi. Uz neke izumrle grupe, ovdje spadaju giboni i čovjekoliki majmuni kao i ljudi.
• Pored navedenih, poznate su još neke grupe majmuna Starog svijeta koje su izumrle, kao Propliopithecidae (s rodovima Propliopithecus i Aegyptopithecus) i pliopithecidae.

Klasifikacija i evolucija

Čovjekoliki majmuni i majmuni Staroga svijeta razdvojili su se od svojih majmunskih rođaka Novoga svijeta približno prije 40 milijuna godina. Do glavne podjele Catarrhina došlo je prije oko 25 milijuna godina, a giboni su se odvojili od velikih majmuna i ljudi prije oko 18 milijuna godina

• Pared Catarrhini
  • Natporodica Cercopithecoidea
    • Porodica Cercopithecidae: majmuni Staroga svijeta
  • Natporodica Hominoidea
    • Porodica Hylobatidae: giboni
    • Porodica Hominidae: veliki majmuni i ljudi

Vanjska poveznica

• https://web.archive.org/web/20090703191805/http://www.chimpanzoo.org/catarrhi.html

Catarrhini atau monyet catarrhine atau antropoid dunia lama adalah pengelompokkan serupa untuk monyet dunia lama, yaitu Platyrrhini.^[4][5][6][7] Platyrrhini muncul dengan "monyet" dengan bermigrasi ke Amerika Selatan dari Afro-Arabia (dunia lama), seperti dari samudera. Geoffroy pada tahun 1812 mengelompokkan kera (hominoidea) dan Cercopithecoidea bersama-sama dan diberi nama Catarrhini, "monyet dunia lama", atau "singes de l'Ancien continent" ^{[2][8][9][10]}. Darwin pada akhir abad ke 19 menggambarkan bahwa kera berkerabat dengan Cercopithecoidea.^[11][12] Ada beberapa penentangan untuk mengkategorikan kera (dan manusia) sebagai monyet walaupun memiliki bukti ilmiah, jadi "monyet dunia lama" akan merujuk kepada Cercopithecoidea atau Catarrhini.^{[8][10][12][13][14][15][16][17]} Kera-kera itu adalah monyet telah dinyatakan oleh Georges-Louis Leclerc, Comte de Buffon pada abad ke 18.^[18][19] Kera terbagi menjadi kera kecil atau gibbon dan kera besar, terdiri dari orangutan, gorila, simpanse, dan manusia. Semua Catarrhini merupakan berasal dari Africa dan Asia. Anggota dari parvorder disebut catarrhines.

Referensi

I Catarrini (Catarrhini, dal greco "naso in giù") sono un parvordine di primati dell'infraordine Simiiformes, comprendente quelle che sono comunemente chiamate scimmie del Vecchio Mondo.

Tassonomia

I catarrini si separarono dalle scimmie del Nuovo Mondo circa 40 milioni di anni fa, eleggendo a propria dimora gli ambienti più disparati in Africa ed Asia. Una colonia di scimmie è presente anche in Europa (le famose bertucce di Gibilterra), dove furono con tutta probabilità importate dai Romani.

Parvordine Catarrhini

• Superfamiglia Cercopithecoidea
  • Famiglia Cercopithecidae
    • Sottofamiglia Cercopithecinae
    • Sottofamiglia Colobinae
• Superfamiglia Hominoidea
  • Famiglia Hylobatidae
  • Famiglia Hominidae
    • Sottofamiglia Ponginae
    • Sottofamiglia Homininae

Anatomia

Le scimmie del Vecchio Mondo sono di dimensioni da medie e grandi e variano dalle forme arboricole, come le scimmie colobo, alle forme completamente terrestri, come i babbuini. La più piccola è il talapoin, che ha una lunghezza della testa e del corpo di 34–37 cm e pesa tra gli 0,7 e gli 1,3 chilogrammi, mentre la più grande è il gorilla di montagna maschio (le femmine di questa specie sono molto più piccole), con circa 190 cm di lunghezza e un peso che arriva a 200 chilogrammi^[1].

Rispetto alle platirrine, le catarrine non presentano mai coda prensile, hanno un dimorfismo sessuale anche considerevole (in relazione alle loro abitudini solitamente poligame) e, come dice il nome stesso, possiedono un naso dalle narici puntate verso il basso.

Altre distinzioni comprendono sia un ectotimpanico (osso uditivo) tubolare che otto, e non dodici, premolari nelle catarrine, fattore che dà a queste ultime la seguente formula dentaria:

Alcune scimmie del Vecchio Mondo presentano peculiarità anatomiche. Le scimmie colobo, al posto del pollice, hanno un moncone che le aiuta nei loro movimenti arboricoli; il maschio della nasica ha un naso straordinario, mentre le scimmie dal naso camuso non lo hanno quasi; il pene del mandrillo maschio è di colore rosso e lo scroto ha una colorazione lilla; inoltre, anche la sua faccia presenta la stessa colorazione brillante dei genitali e questo sviluppo avviene solo nel maschio dominante di un gruppo di più maschi.

Biologia

La maggior parte delle scimmie del Vecchio Mondo sono, almeno in parte, onnivore, ma tutte preferiscono sostanze vegetali, che formano il fulcro della loro dieta. Le colobine sono per la maggior parte vegetariane, nutrendosi soprattutto di foglie e mangiando solo una piccola quantità di insetti, mentre le altre specie sono molto opportuniste, nutrendosi principalmente di frutta, ma consumando anche quasi ogni fonte di cibo disponibile, come fiori, foglie, bulbi e rizomi, insetti, chiocciole e perfino piccoli vertebrati^[1].

La gestazione nelle scimmie del Vecchio Mondo dura tra i cinque e i nove mesi. I parti sono solitamente singoli, sebbene, come nell'uomo, possono anche avvenire di tanto in tanto parti gemellari. I piccoli nascono relativamente ben sviluppati e sono in grado di arrampicarsi con le mani sulla pelliccia delle madri fin dalla nascita. Rispetto alla maggior parte degli altri mammiferi, hanno bisogno di molto tempo per raggiungere la maturità sessuale, dai quattro ai sei anni per la maggior parte delle specie.

In quasi tutte le specie, le figlie rimangono con le madri per tutta la vita, così che il gruppo sociale di base tra le scimmie del Vecchio Mondo è il gruppo matrilineare. I maschi lasciano il gruppo non appena raggiungono l'adolescenza e si aggregano ad un nuovo gruppo. In molte specie, in ogni gruppo vive solo un singolo maschio adulto che scaccia tutti i rivali, ma altre sono più tolleranti, stabilendo relazioni gerarchiche tra maschi dominanti e subordinati. Le dimensioni del gruppo sono molto variabili, perfino all'interno della stessa specie, e dipendono dalla disponibilità di cibo e da altre risorse^[1].

Note

Bibliografia

• (EN) Colin Groves, Mammal Species of the World. A Taxonomic and Geographic Reference, a cura di D.E. Wilson e D.M. Reeder, 3ª ed., Johns Hopkins University Press, 2005, 152-184, ISBN 0-8018-8221-4.
• Gippoliti S., Visalberghi E. Ordine Primates: elenco delle specie viventi, nome italiano e grado di minaccia. Rivista di Antropologia (Roma), Vol 79 (2001), pp 33–44.

Vecās pasaules pērtiķi un cilvēks^[1] jeb šaurdeguna pērtiķi un cilvēks^[2] (Catarrhini) ir viena no divām augstāko primātu infrakārtas (Simiiformes) sīkkārtām, kas apvieno mūsdienās dzīvojošos zemākos šaurdeguna un augstākos šaurdeguna pērtiķus, cilvēkus ieskaitot, kā arī vairākas izmirušas dzimtas. Otra augstāko primātu sīkkarta apvieno Jaunās pasaules pērtiķus. Visas Vecās pasaules pērtiķu sugas savvaļā mājo vai nu Āfrikā vai Āzijā.

Vecās pasaules pērtiķi atdalījās no Jaunās pasaules pērtiķiem pirms apmēram 35 miljoniem gadu, bet galvenā Vecās pasaules pērtiķu sadalīšanās augstākajos un zemākajos šaurdeguna pērtiķos notika pirms apmēram 25 miljoniem gadu. Toties giboni atdalījās no cilvēkpērtiķiem, cilvēkus ieskaitot, pirms apmēram 15 - 19 miljoniem gadu.^[3]

Kopīgās īpašības

Visām Vecās pasaules pērtiķu sugām nāsis ir vērstas uz leju, attēlā parastā šimpanze (Pan troglodytes)

Galvenā atšķirība starp Vecās pasaules pertiķiem un Jaunās pasaules pērtiķiem ir to degunu forma. Jau abu grupu zinātniskajos nosaukumos ir ietverta informācija par šo atšķirību. Vecās pasaules pērtiķu zinātniskais nosaukums Catarrhini cēlies no sengrieķu valodas (cata - uz leju, rhin - deguns) un latviski nozīmē deguns uz leju.^[4] Šīs sīkkārtas sugām deguna nāsis vērstas uz leju. Toties Jaunās pasaules pērtiķu zinātniskais nosaukums Platyrrhini, tulkojot no sengrieķu valodas (platu - plats, rhin - deguns) uz latviešu valodu, nozīmē platais deguns^[5] un šīs grupas nāsis ir vērstas uz sāniem.

Starp abām grupām ir vēl viena būtiska atšķirība. Vecās pasaules pērtiķiem nekad nav tvērējaste, kā arī daudzām sugām vispār nav astes. Tiem ir plakani nagi gan plaukstām, gan kāju pēdām, cauruļveidīgs bungdobums un 8 priekšzobi (Jaunās pasaules pērtiķiem - 12). Vecās pasaules pērtiķiem ir arī asi ilkņi.^[6] Izņemot cilvēkus, pārējām sugām piemīt satveršanas īpašība gan plaukstām, gan pēdām. Salīdzinot abu grupu auguma lielumus, Vecās pasaules pērtiķi ir daudz lielāki.

Lielākajai daļai Vecās pasaules pērtiķu sugām var novērot dzimumu dimorfismu, kā arī tās neveido ilgstošas pāru attiecības. Lielākā daļa, bet ne visas sugas, veido barus un tās ir aktīvas dienas laikā, turklāt liela daļa sugu dzīvo uz zemes, nevis kokos.^[6]

Sistemātika

• Vecās pasaules pērtiķu un cilvēka sīkkārta (Catarrhini)
  • virsdzimta Augstākie šaurdeguna pērtiķi un cilvēks (Hominoidea)
    • dzimta Cilvēkpērtiķi un cilvēks (Hominidae)
    • dzimta Giboni (Hylobatidae)
    • dzimta †Afropithecidae
    • dzimta †Proconsulidae
  • virsdzimta Zemākie šaurdeguna pērtiķi (Cercopithecoidea)
    • dzimta Mērkaķi (Cercopithecidae)
  • virsdzimta †Propliopithecoidea
    • dzimta †Propliopithecidae
  • virsdzimta †Saadanioidea
    • dzimta †Saadaniidae

Atsauces

De smalneusapen (Catarrhini) vormen een klade ("parvorde") van apen uit de Oude Wereld binnen de infraorde Simiiformes, de apen.

Tot de smalneusapen behoren de mensapen en de apen van de Oude Wereld, waaronder de makaken, bavianen, meerkatten en slankapen. De meeste soorten leven in Afrika ten zuiden van de Sahara en Zuid-Azië, van India tot Zuid-China en van Tibet tot de Filipijnen, Celebes en de Molukken. De Japanse makaak leeft in Japan, de berberaap in Marokko en Gibraltar. De mens is de enige smalneusaap die wereldwijd voortkomt.

De naam "smalneusaap" beschrijft het belangrijkste verschil met de Zuid-Amerikaanse breedneusapen. De smalneusapen hebben smalle, naar beneden gerichte neusvleugels, die dicht bij elkaar staan, de breedneusapen hebben grote, openstaande neusvleugels die ver uit elkaar staan. Ook heeft geen enkele smalneusaap een grijpstaart, in tegenstelling tot enkele grotere breedneusapen.

De meeste soorten zijn herbivore of omnivore dieren, die in sociale groepen in tropische regenwouden en andere bossen leven. Er bestaan echter ook meer solitaire of paarsgewijs levende soorten, en een groot aantal soorten leeft ook in meer open gebieden. Ze verschillen in grootte van de 37 centimeter grote en 1,4 kilogram zware dwergmeerkatten (Miopithecus) tot de berggorilla (Gorilla beringei beringei), die gemiddeld 180 centimeter lang en 227 kilogram zwaar wordt.

Taxonomie

• Japanse makaak (Macaca fuscata)

• Withandgibbon (Hylobates lar)

Zie de categorie Catarrhini van Wikimedia Commons voor mediabestanden over dit onderwerp.

Austaper, òg kalla dyreaper eller smalnaseaper, er dei ekte apene som finst i Afrika, Asia og Europa, noko òg namnet viser til («aust for Atlanteren»). Mennesket er den einaste arten av austapene som òg finst i Amerika og Australia.

Det vitskaplege namnet på gruppa, Catarrhini eller Catarhini (gresk κατά [kata], 'nedover', ρις [rhis], 'nase'), viser til at nasebora i dei smale nasene viser nedover.

Eit anna avleidd fellestrekk er at austapene mista éin premolar, slik at tannformelen er 2-1-2-3 (og dermed totalt 32 tenner). Medan menneskeapene manglar hale, har dei fleste dyreapene framleis hale, sjølv om ingen av dei har gripehale.

Namnet på gruppa framhevar skilnadane mellom austapane og vest- eller breinaseapene. Aust- og vestapene sine stamartar skilde lag for 100 millionar år sidan, då kontinentaldrifta skilde Afrika og Sør-Amerika.

Kjelder

Bakgrunnsstoff

Commons har multimedia som gjeld: Austaper

Wikispecies har taksonomisk informasjon om Catarrhini

Østaper eller smalneseaper (Catarrhini) er de ekte apene som forekommer i Afrika og Eurasia, noe også navnet antyder («øst for Atlanterhavet»). Gruppens navn fremhever forskjellene mellom østapene (smalneseapene) og vestapene (bredneseapene).

Gruppens vitenskapelige navn, Catarrhini eller Catarhini (gresk κατά [kata] = «nedover», ρις [rhis] = «nese»), henviser til at neseborene i de smale nesene viser nedover. Et annet avledet fellestrekk er at østapene mistet én premolar, slik at tannformelen er 2-1-2-3 (og dermed totalt 32 tenner). Mens menneskeapene mangler hale, har de fleste dyreaper halen i behold, selv om ingen av dem har gripehale.

Øst- og vestapenes stamarter skilte lag for 100 millioner år siden, da kontinentaldriften adskilte Afrika og Sør-Amerika. Mennesket er den eneste arten av østapene som også forekommer i Amerika og Australia.

Inndeling

De høyere apene består av tre distinkte grupper:^[1]

• Primates, primater
  • Strepsirrhini, våtneseaper
  • Haplorhini, tørrneseaper
    • Tarsiiformes
      • Tarsiidae, spøkelsesaper
    • Simiiformes, høyere aper
      • Platyrrhini, vestaper (bredneseaper)
        • Callitrichidae, silkeaper (kloaper)
        • Cebidae, kapusineraper
        • Aotidae, nattaper
        • Pitheciidae
        • Atelidae, brølaper, eddekoppaper, ullaper, klamreaper
      • Catarrhini, østaper (smalneseaper)
        • Cercopithecoidea, dyreaper
          • Cercopithecidae, dyreapefamilien
        • Hominoidea, menneskeaper
          • Hylobatidae, gibbonfamilien
          • Hominidae, menneskeapefamilien

Referanser

Eksterne lenker

• (en) Østaper i Encyclopedia of Life
• (en) Østaper hos Fossilworks
• (en) Østaper hos NCBI
• (en) Kategori:Catarrhini – bilder, video eller lyd på Wikimedia Commons
• Catarrhini – detaljert informasjon på Wikispecies

Małpy wąskonose (Catarrhini) – małpy właściwe charakteryzujące się wąskim nosem, w odróżnieniu od małp szerokonosych. Występują naturalnie na kontynentach określanych jako Stary Świat – w Europie, Azji i Afryce – i nazywane są wyższymi naczelnymi Starego Świata.

Linie ewolucyjne małp wąskonosych i szerokonosych oddzieliły się od siebie ok. 40 mln lat temu, a ok. 25 mln lat temu nastąpił podział wąskonosych na dwie grupy:

• makakokształtne małpy Starego Świata nazywane małpami zwierzokształtnymi (Cercopithecoidea)
• małpy wąskonose człekokształtne (obejmujące m.in. ludzi) – takson określany w zoologii jako małpy człekokształtne (Hominoidea)

Małpy wąskonose charakteryzują się wąską przegrodą nosową i blisko siebie położonymi nozdrzami skierowanymi w dół. W uzębieniu występują 32 zęby – tylko dwa zęby przedtrzonowe w każdej połówce szczęki w porównaniu z trzema u małp szerokonosych. Pięciopalczaste kończyny z pierwszym palcem przeciwstawnym, palce zakończone płaskimi paznokciami. Ogon występujący u makakoształtnych nigdy nie jest chwytny, u człekokształtnych nie występuje.

Niektóre gatunki wykazują tendencje do poruszania się w postawie dwunożnej. Catarrhini prowadzą głównie dzienny tryb życia. Są wśród nich gatunki nadrzewne oraz naziemne. Żyją w grupach rodzinnych lub w stadach o skomplikowanej strukturze społecznej.

Bibliografia

1. Kazimierz Kowalski: Ssaki, zarys teriologii. Warszawa: PWN, 1971.
2. Wilson Don E. & Reeder DeeAnn M. (red.): Mammal Species of the World. A Taxonomic and Geographic Reference (Wyd. 3.) (ang.). Johns Hopkins University Press, 2005. [dostęp 18 maja 2008].

Catarrhini é uma parvordem pertecente a subordem Haplorrhini da Ordem Primates que se caracteriza por ter o focinho mais ou menos reto e narinas juntas dirigidas para baixo. Ela inclui os macacos do Velho Mundo, ou seja, dos continentes asiático, africano e europeu, entre os quais os Hominidae, a super-família de primatas que inclui o homem. Todos os seus representantes possuem dedos com unha, pólex e hálux (com exceção dos humanos) oponíveis e dentição com dois pré-molares. Possuem uma diversidade de 30 gêneros e 160 espécies.

Em primatas e roedores, os genes que codificam os cones estão localizados no Cromossomo X. Os macacos do Velho Mundo e hominóideos (Homem e Grandes Macacos) apresentam visão tricromática, ou seja, possuem os três tipos de cones. Pela comparação de DNA foi possível propor que os cones de uma espécie ancestral, seriam sensíveis a longos intervalos de comprimentos de onda (absorção de>500 nm a

Taxonomia

Superfamília Propliopithecoidea (Straus, 1961)

Família Propliopithecidae (Straus, 1961)

Superfamília Pliopithecoidea (Zapfe, 1961)

Família Pliopithecidae (Zapfe, 1961)

• Subfamília Pliopithecinae (Zapfe, 1961)
• Subfamília Crouzeliinae (Ginsburg and Mein, 1980)

Família Dionysopithecidae (Harrison and Gu, 1999)

Superfamília Dendropithecoidea (Harrison, 2002)

Família Dendropithecidae (Harrison, 2002)

Superfamília Proconsuloidea (Leakey, 1963)

Família Proconsulidae (Leakey, 1963)

• Subfamília Proconsulinae (Leakey, 1963)
• Subfamília Afropithecinae (Andrews, 1992)
• Subfamília Nyanzapithecinae (Harrison, 2002)

Superfamília Cercopithecoidea (Gray, 1821)

Família Cercopithecidae (Gray, 1821)

• Subfamília Cercopithecinae (Gray, 1821)
• Subfamília Colobinae (Jerdon, 1867)

Superfamília Hominoidea (Gray, 1825)

Família Hylobatidae (Gray, 1870)

Família Hominidae (Gray, 1825)

• Subfamília Ponginae (Elliot, 1913)
• Subfamília Homininae (Gray, 1825)

Ver também

• Platyrrhini

Referências

• Harrison, T. The zoogeographic and phylogenetic relationships of early catarrhine primates in Asia (2005). Anthropological Science Vol. 113, 43–51.
• REEDER, D. M.; WILSON, D. E. Mammal Species of the World. A Taxonomic and Geographic Reference. 3ed. Johns Hopkins University Press, 2005, 2000p.
• HEESY, C. P.; ROSS. C. F. Evolution of activity patterns and chromatic vision in primates: morphometrics, genetics and cladistics. Journal of Human Evolution, 2000, v. 40: 111- 149.

Catarinienii sau catarinele (Catarrhini) (din greacă: κατά katá, = în jos + ρινος rhinós = nas) este un grup (parvordin) de primate simiene superioare, care cuprinde maimuțele lumii vechi și omul. Trăiesc în Africa, Asia și unele insule australiene, iar omul este răspândit și în restul continentelor și în insulele oceanelor. Ei au septul cartilaginos al nasului mult îngustat, nările mult apropiate, iar deschiderea nărilor este îndreptată înainte. Au o talia mijlocie sau mare. Coada de lungimi diferite, uneori rudimentară sau lipsește și niciodată nu este prehensilă. Degetele sunt prevăzute cu unghii turtite late sau înguste. Policele (degetul mare al mâinii) este opozabil și uneori rudimentar. Blana la unele specii este deasă, la altele rară sau aproape absentă și relativ mai fină decât la platirinieni. Craniul este voluminos. Mai multe specii au buzunare bucale și calozități fesiere. Au 32 de dinți cu o formulă dentară asemănătoare cu a omului: 2•1•2•3/2•1•2•3 x 2 = 32. Caninii, cu excepția omului, au formă de colți ascuțiți și ieșiți de la nivelul celorlalți dinți. Între incisivii superiori și canin se află un spațiu mic pentru primirea caninului inferior. Molarii superiori au de regulă 4 tuberculi (vârfuri tocite), iar cei inferiori 4 sau 5 tuberculi. Cecul intestinal are un scurt apendice. Au o placentă discoidală, simplă sau dublă, și caducă. Sarcina durează 7-9 luni. Nasc, de regulă, câte un singur pui. Este un grup foarte heterogen, cei mai mulți catarinieni sunt agățători arboricoli, dar unii au devenit tereștri, patrupezi sau bipezi și plantigrazi. ^{[1] [2]}

Clasificare

Ordinul Catarrhini include 29 de genuri cu 163 de specii în viață.

• Ordinul Primates^[3][4]
  • Subordinul Strepsirrhini
  • Subordinul Haplorrhini
    • Infraordinul Tarsiiformes
      • Familia Tarsiidae
    • Infraordinul Simiiformes
      • Parvorden Catarrhini
        • Superfamilia Cercopithecoidea
          • Familia Cercopithecidae
        • Suprafamilia †Dendropithecoidea
          • Familia †Dendropithecidae
        • Suprafamilia Hominoidea
          • Familia Hylobatidae
          • Familia Hominidae
        • Suprafamilia †Proconsuloidea
          • Familia †Proconsulidae
        • Suprafamilia †Propliopithecoidea ^[5]
          • Familia †Propliopithecidae
        • Suprafamilia †Saadanioidea ^[5]
          • Familia †Saadaniidae
      • Parvordinul Platyrrhini

• Cercopithecidae : Babouin hamadryas

• Cercopithecidae : Colobe

• Hylobatidae : Hylobates lar

• Hylobatidae : Symphalangus syndactylus

• Hominidae : Homo sapiens și Pan troglodytes

• Hominidae : Gorilla gorilla

• Hominidae : Pongo pygmaeus

Referințe

Legături externe

Wikimedia Commons conține materiale multimedia legate de Catarrhini

Wikispecies conține informații legate de Catarinieni

• Parvorder Catarrhini — Classification — Systema Naturae 2000
• Catarrhini Infraorder

Smalnäsor (Catarrhini) är en parvordning som tillhör underordningen Haplorrhini som tillhör ordningen primater. Smalnäsor skildes troligtvis från parvordningen brednäsor på grund av kontinentaldriften.

Kännetecken

Som namnet antyder har smalnäsor en smal nässkiljevägg och två parallella näsborrar som är riktade fram- och neråt.^[1] Dessutom är hörselgången hos alla arter bygd av benvävnad och det finns bara två premolara tänder. De flesta arterna har i motsats till brednäsor en motsättlig tumme. Svansens längd varierar mellan arterna men den fungerar aldrig som gripsvans.

Tandformeln är I 2/2 C 1/1 P 2/2 M 3/3, alltså 32 tänder. Vid tårna förekommer jämförelsevis tunna naglar.^[1]

Smalnäsor är mellanstora till stora primater och vanligen större än brednäsor. De minsta arterna finns i släktet dvärgmarkattor med en vikt mellan 0,8 och 1,3 kilogram.

Utbredning och habitat

Smalnäsor lever i Afrika, Asien och Europa men inte i Amerika, Australien eller Antarktis, med undantag för människan, som numera förekommer över hela jordklotet. I Asien förekommer de huvudsakligen i kontinentens södra och sydöstra delar. Utbredningsområdet sträcker sig norrut till Japan och söderut till Timor. I Europa är berberapan den enda vilt levande arten (förutom människan), men det antas att populationen (vid Gibraltar) infördes av människan.

De flesta arter lever i skogen men smalnäsor är angående habitatet mera variabla än brednäsor. Det förekommer till exempel arter som vistas främst på marken (gelada) och andra arter som lever företrädesvis i savannen.

Levnadssätt

Alla arter i parvordningen är aktiva på dagen.^[1] Ofta förekommer ett komplext socialt beteende men individer som lever i par eller i flockar. Smalnäsor är vanligen växtätare men en del arter är allätare.

Systematik

I systematiken är smalnäsor systergruppen till brednäsor. De sistnämnda förekommer bara i Amerika. Tillsammans bildar de ett taxon med det vetenskapliga namnet Anthropoidea eller Simiiformes.

Idag existerar två överfamiljer:^[1]

• i överfamiljen Cercopithecoidea som består bara av familjen markattartade apor (Cercopitheciaea) har alla arter en svans. I familjen ingår de flesta arter som lever i Gamla världen, däribland markattor, makaker och babianer.
• arter i överfamiljen människoartade (Hominoidea) saknar svans. Bredvid några utdöda djurgrupper ingår gibboner och människoapor i denna överfamilj.
• andra utdöda primater som inte räknas till en av dem nämnda överfamiljer tillhör också delordningen smalnäsor, exempelvis Oreopithecus bambolii.

Referenser

Den här artikeln är helt eller delvis baserad på material från tyskspråkiga Wikipedia, 1 december 2009.

• Thomas Geissmann: Vergleichende Primatologie. Springer-Verlag 2003, ISBN 3-540-43645-6

Noter

1. ^ [a b c d] Noel Rowe, red (1996). ”Catarrhini” (på engelska). The Pictorial Guide to the Living Primates. Pogonias Press. sid. 119. ISBN 0-9648825-1-5

Externa länkar

• Wikimedia Commons har media som rör Smalnäsor.
  Bilder & media

Eski Dünya maymunları veya dar burunlu maymunlar (Catarrhini) maymunların bir infra takımı. Bu grup Avrasya ve Afrika'nın tüm kuru burunlu maymun türlerini kapsar, ve kuyruklu eski dünya maymunları (Cercopithecoidea) ve insansılar (Hominoidea) olarak iki üst familyaya ayrılır.

Özellikleri

Eski Dünya maymunları genel olarak yeni dünya maymunlarından büyüktür. En küçükleri 0,8 - 1,3 kiloya ulaşırken, en büyükleri (goril) 200 kiloya kadar varabilir. Burunlarında, kulaklarında (kemikleşmiş duyma kanalı) ve dişlerinde ortak özellikleri bulunur. Ayrıca popo kısmında oturma kasları bulunur ve başparmak ta tutunmak için kullanılabilir. Bu grupta farklı uzunlukta kuyrukları olan türler vardır, ancak kuyruk tutunmak için kullanılamaz. Parmaklarda yassı tırnaklar bulunur.

Yayılım ve yaşam şekli

Dünyanın her yanına yayılmış olan insanın haricinde eski dünya maymunları Afrika'nın (Madagaskar hariç) ve Asya'nın tropik ve subtropik iklimlerde yaşar. Asya'da özellikle güneyde ve güneydoğuda rastlanılırlar. Asya'daki yayılımları Japonya'ya ve Timor'a kadar uzanır. Avrupa'da yaşayan tek temsilcileri berberi şebeğidir. Ormanları ve diğer ağaçlı alanları tercih ederler. Yaşam alanı açısından yeni dünya maymunlarından daha uyumsaldırlar, ve yerde yaşayan türlerde vardır.

Bütün eski dünya maymunları gündüz faaldir. İyi gelişmiş sosyal davranışlara sahibtirler ve çift olarak ya da grub içinde yaşarlar. Çoğunlukla bitkisel beslenirler, ama hepsi farklı ölçüde hepçildir.

Sınıflandırma

Amerika'da yaşayan, ve ortak özellikleri ayrık duran burun delikleri olan Yeni Dünya maymunları, Eski Dünya maymunlarının kardeş taksonudur.

Eski Dünya maymunları iki üst familyaya ayrılır:

• Kuyruklu Eski Dünya maymunları (Cercopithecoidea) neredeyse hepsinin kuyruğu vardır. Bu üst familya sadece köpeksi maymunlar (Cercopithecidae) familyasını kapsar. Bu familya ise Afrika ve Asya'nın çoğu maymun türlerini içine alır.
• İnsansılar (Hominoidea) kuyruksuzdur. Bazı nesli tükenen diğerleri yanında gibongiller ve insangiller bu üst familyaya aittir.
• Bunların yanında nesli tükenen Propliopithecidae (Propliopithecus ve Aegyptopithecus cinsleri) ve Pliopithecidae (örneğin Pliopithecus cinsi) familyalarıda bu üst familyaya aittir.

Kitaplar

• Thomas Geissmann: Vergleichende Primatologie. Springer-Verlag 2003, ISBN 3-540-43645-6

• 1 Таксономія
  • 1.1 вузьконосі та широконосі мавпи
  • 1.2 Родинні стосунки в межах Catarrhini
• 2 Див. також

Tiểu bộ Khỉ mũi hẹp (danh pháp khoa học: Catarrhini) là một tiểu bộ trong cận bộ Simiiformes của bộ Linh trưởng (Primates), cũng là một trong ba đơn vị phân chia chính của phân bộ Khỉ mũi đơn (Haplorrhini). Nó chứa các dạng khỉ Cựu thế giới (họ Cercopithecidae của siêu họ Cercopithecoidea) và các dạng khỉ dạng người (siêu họ Hominoidea). Nhóm thứ hai này được chia tiếp thành khỉ dạng người loại nhỏ (họ Hylobatidae, chứa các loài vượn); và khỉ dạng người loại lớn (họ Hominidae, bao gồm trong đó đười ươi, gôrila, tinh tinh và người). Các nguồn tham khảo cũ miêu tả các loài người và họ hàng/tổ tiên gần nhất đã tuyệt chủng của chúng vào trong họ của chính chúng (Hominidae sensu stricto) và đặt các loài khỉ dạng người loại lớn còn lại vào trong họ Pongidae.

Hai đơn vị phân chia chính còn lại của phân bộ Haplorrhini là:

• Khỉ mắt kính nguyên thủy (họ Tarsidae của cận bộ Tarsiiformes), trước đây được phân loại trong phạm vi phân bộ Khỉ mũi cong (Strepsirrhini), sinh sống trên các đảo thuộc Đông Nam Á.
• Tiểu bộ Platyrrhini (khỉ mũi tẹt) cùng cận bộ Simiiformes (gồm 4 họ khỉ Tân thế giới), sinh sống ở Trung và Nam Mỹ.

Catarrhini (từ tiếng Hy Lạp cổ kata- nghĩa là "xuống, dưới" và rhin- nghĩa là "mũi") có nghĩa là mũi hẹp, và thuật ngữ này miêu tả các lỗ mũi hẹp, nhòm xuống của chúng. Không giống như Platyrrhini, nói chung chúng là các động vật kiếm ăn ban ngày và đuôi của chúng (nếu chúng có) thuộc loại không thể cầm nắm (nghĩa là chúng không thể dùng đuôi để quấn vào điểm tựa).^[1] Chúng có các móng tay bẹt.

Công thức bộ răng của chúng là

^[1]

Phần lớn các loài thể hiện dị hình giới tính đáng kể và không tạo ra liên kết cặp đôi vững chắc. Phần lớn, nhưng không phải tất cả, các loài sinh sống thành các nhóm tập thể. Tất cả chúng đều là bản địa của châu Phi và châu Á.

Phân loại và tiến hóa

Khỉ dạng người và khỉ Cựu thế giới được chia tách ra khỏi các dạng khỉ Tân thế giới vào khoảng 35 triệu năm trước (Ma). Sự phân chia lớn của tiểu bộ Catarrhini diễn ra khoảng 25 Ma, với các loài vượn tách ra khỏi khỉ dạng người loại lớn và người khoảng 18 Ma.^[2]

• Tiểu bộ Catarrhini
  • †Kalepithecus
  • †Kogolepithecus
  • †Nyanzapithecus
  • Siêu họ Cercopithecoidea
    • Họ Cercopithecidae: Khỉ Cựu thế giới
    • †Prohylobates
    • †Victoriapithecidae
  • Siêu họ †Pliopithecoidea
    • †Lomorupithecus
    • †Pliopithecidae
  • †Propliopithecidae
  • †Saadanioidea
    • †Saadaniidae
  • Siêu họ Hominoidea
    • †Chororapithecus
    • †Equatorius
    • †Kamoyapithecus
    • †Langsonia
    • †Proconsulidae
    • †Samburupithecus
    • Họ Hylobatidae: vượn
    • Họ Hominidae: Khỉ dạng người loại lớn và người (bao gồm cả Pongidae, Dryopithecidae, Oreopithecidae, Homo troglodytes)

Biểu đồ phát sinh chủng loài

Biểu đồ phát sinh chủng loài dưới đây gộp cả các nhóm đã tuyệt chủng, trong đó nhóm chỏm cây (NCC) của Catharrhini đã xuất hiện trong phạm vi họ Dendropithecidae,^[3] phát sinh từ trong Propliopithecoidea.^[4][5] Ngoài ra, tại đây thì Saadaniodiea là chị-em với Cercopithecoidea chứ không phải là với nhóm chỏm cây Catharrhini. Biểu đồ cũng chỉ ra khoảng thời gian tính bằng triệu năm trước (Ma) mà các nhánh phân tỏa ra thành các nhánh mới hơn.

Platyrrhini

Oligopithecidae (†34)

Taqah Propliopithecid (31)

Propliopithecus (†30)

Aegyptopithecus (†30)

Kamoyapithecus (†25)

Pliopithecoidea (†6)

Dendropithecus (†20)

Limnopithecus legetet (†20)

Limnopithecus evansi (†20)

Simiolus (†17)

Micropithecus (†17)

Hominoidea

Saadanioidea (†28)

Victoriapithecinae (†19)

NCC Cercopithecoidea

Tham khảo

Liên kết ngoài

• Groves, Colin (16 tháng 11 năm 2005). Wilson D. E. và Reeder D. M. (chủ biên), biên tập. Mammal Species of the World . Nhà xuất bản Đại học Johns Hopkins. tr. 152–184. ISBN 0-801-88221-4.
• Catarrhini trên www.chimpanzoo.org